Veliki Slovenci - 23. november, dan Rudolfa Maistra

Primerjava in povezovanje velikih Slovencev, kot so bili arhitekt Jože Plečnik, pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar, slikar Tone Kralj ter general in pesnik Rudolf Maister, se zadnje čase zaradi različnih razlogov, tudi obletnic in stoletnic, ponujata kar sama.

O Finžgarju in Plečniku ter njunem delu govori razstava v Plečnikovi hiši z naslovom Finžgar in Plečnik, prijateljstvo brez meja. Toneta Kralja in njegov znameniti slikarski opus na Primorskem povezujemo s svojevrstnim uporom ob krivični Rapalski pogodbi novembra 1920, ki je odnesla kar tretjino slovenskega ozemlja, Rudolfa Maistra pa predvsem z boji za Maribor in severno mejo ter s koroškim plebiscitom, od katerega ja letos prav tako minilo 100 let. Ti veliki možje so se seveda poznali med seboj, sodelovali in se bojevali za svoj narod na veliko različnih načinov. Tudi prijateljevali. Maister je denimo Finžgarja celo večkrat obiskal. Finžgar pa je eden od tistih, ki so se Maistru s kakšno mislijo ali kratkim zapisom vpisali v njegovo Zlato knjigo. Hrani jo Maistrov vnuk Borut Maister, v Maistrovi rojstni hiši v Kamniku pa si jo lahko ogledate na enem izmed računalnikov na stalni razstavi.

Danes, 23. novembra 2020 pa se spomnimo predvsem generala in pesnika Rudolfa Maistra, ki je imel za Slovence veliko zedinjevalno moč, tako veliko kot, denimo, pisec prve slovenske knjige Primož Trubar, ki je Slovence v njej leta 1550 prvič nagovoril »z lubi Slovenci«.

Po končani veliki vojni leta 1918 je Avstro-ogrska monarhija, v kateri so živeli tudi Slovenci, razpadla. Nastajale so nove države, nove meje. Začel se je boj za te meje. Kot že omenjeno, izgubili smo velik del ozemlja na Primorskem in Koroškem, na Štajerskem pa je mesto ob meji in severno mejo pred novo nastalo Nemško Avstrijo, poznejšo Republiko Avstrijo, obranil general Rudolf Maister. Prvič je Maister oblast v Mariboru prevzel 1. novembra 1918, ko je štacijski poveljnik, polkovnik Anton Holik sklical poveljnike in nekatere višje častnike na sestanek v domobransko vojašnico v Melju. Na njem je poročal o razpadajoči fronti v Italiji, o umikanju vojakov, ki bodo ob vračanju v različne domovine pomenili veliko nevarnost za Maribor. V svojem memorandumu, kako bi morala vojska mesto ob Dravi zavarovati, pa je govoril tako, kot bi bilo povsem samoumevno, da Maribor sodi k takratni Nemški Avstriji. Maister se je na polkovnikovo razlago odločno odzval: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« In uspelo mu je.

Drugi veliki preizkus v Maistrovi vojaški karieri je bil 23. november 1918. Zaradi množice vojakov, ki so se po premirju vračali domov, zaradi kaosa ob tem in majhnega števila svojih vojakov je moral general Maister mariborskemu mestnemu svetu dopustiti ustanovitev Shutzwera, mestne varnostne straže. Ta naj bi varovala mesto in prebivalce, imela pa je povsem drugačne namene: prevrat in ponovno vojaško podreditev Maribora. Te grožnje se je Maister ves čas zavedal, zato je čakal na pravi trenutek, da bi se shutzwerovcev znebil. Pri tem pa razmišljal, kako bi okrepil svojo vojsko. Tako je 9. novembra 1918 na ozemlju, na katerem je poveljeval, izdal mobilizacijski razglas. Dr. Hartman, znani avtor ene od monografij o Maistru, je dejal, da je bil v njem silno oster in strog, in je bilo videti kot, da se morajo še Nemci javiti v Maistrovo vojsko. Slovenski fantje in možje so se na generalov razglas odzvali v velikem številu: nabralo se je 4000 vojakov in 200 častnikov. Prišlo jih je »baš toliko, kolikor jih je mogoče za prvi trenutek spraviti pod streho«, je menil Maister. In, »kolikor jih je potreboval za prve svoje načrte«. S temi vojaki je potem v noči z 22. na 23. november 1918 ob štirih zjutraj Shutzwer napadel, razorožil in razpustil. Akcijo je vodil z mariborske glavne pošte, trajala pa je le 47 minut. Izvedena je bila sijajno in žrtev skoraj ni bilo. Tako se je Maister znebil še ene more, ki mu je kar tri tedne visela nad glavo, in še drugič ohranil Maribor kot slovensko posest.

In naj končamo, kot smo začeli, vsi ti veliki možje, omenjeni na začetku zapisa, se niso ukvarjali s provincialnimi razprtijami, zdrahami, političnimi in strankarskimi nasprotovanji ali ideologijami, ne, za to niso imeli ne časa in ne volje, saj so živeli in delovali za svoj narod kar najbolje, kot so znali in zmogli.

Pripravila Alenka Juvan