V slovo Mirini Zupančič

V 83. letu starosti je umrla dolgoletna direktorica kamniškega muzeja, arheologinja, muzealka, dobitnica Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, Mirina Cvikl Zupančič.

Leta 1963 je postala direktorica, dve leti prej ustanovljenega kamniškega muzeja. Njena prva in najtežja naloga je bila vzpostaviti primerne prostore za muzejske razstave, zbirke in delovne prostore zaposlenih.  Največ moči in tudi zdravja jo je stala prenova celotnega kompleksa gradu Zaprice. Pod njenim vodstvom se je prenovil tudi stranski trakt, stolpiči in grajsko obzidje. Pred propadom in dokončnim uničenjem je rešila lesene, s slamo krite kašče, ki so jih prenesli na grajski plato. Tako je nastal eden prvih, če ne prvi skansen v Sloveniji.

V 70. letih 20. stoletja je kot predsednica ZKO Kamnik in Kulturne skupnosti Kamnik skrbela za razvoj kulturnega življenja v vsej kamniški občini. Tako so bili v tem času prvič razpisani gledališki in koncertni abonmaji, organizirane muzejske in likovne razstave s spremljajočimi publikacijami in zloženkami. Tedaj sta bili obnovljeni dvorana Kino Dom in dvorana – razstavišče Veronika. Leta 1980/81  je bila pobudnica in vodja projekta  adaptacije meščanske hiše, v kateri je nastala Galerija Miha Maleš.

Sodelovala je v kulturno političnih forumih v slovenskem prostoru, saj je bila namestnica predsednika Skupnosti muzejev Slovenije, namestnica predsednika sveta Triglavskega narodnega parka, namestnica predsednika Kulturne skupnosti Slovenije ter članica raznih ekspertnih skupin s področja kulture. Tu se je predvsem zanimala in zavzemala za razvoj na področju muzealstva in muzejske zakonodaje.

Kot arheologinja je že v času študija sodelovala na velikih izkopavanjih antične Emone, tudi Ptuja. Kljub preštevilnim funkcijam, vlogam in nalogam, ki jih je opravljala v kamniškem muzeju, je vodila tudi večja ali manjša arheološka zaščitna izkopavanja v Kamniku, Mengšu, na Trojanah, v Blagovici. Opravila je več topografskih pregledov terena in leta 1967 sta z Majdo Žontar izdelali temeljno topografijo gradov na Gorenjskem, leta 1971 še protiturških taborov na Gorenjskem. Z zbiranjem upognjenega pohištva in razstavo, je kamniški muzej postal muzej, ki hrani najbogatejšo zbirko Thonetovega pohištvo na Slovenskem. Postavila je temelje stalnih zbirk v Moravčah in na Krumperku – slamnikarstvo.

Vedno si je prizadevala  za izdajo kvalitetnih publikacij, razstavnih katalogov, vabil, zloženk. Pomembna se ji je zdela celostna ponudba nekega projekta. Vzpostavila je visoke kriterije profesionalno opravljenega dela, tako z vsebinskega kot oblikovnega in tehničnega vidika.

Brez njenega dolgoletnega truda, bi ne bilo osnovnih pogojev za opravljanje muzejske dejavnosti v Kamniku, marsikatere zbirke, povezav in znanja. Zahvaljujemo se ji za njen trajni prispevek k varovanju premične kot tudi nepremične dediščine.

Sodelavci Medobčinskega muzeja Kamnik