Stoletnica Rapalske pogodbe - Maister predsednik jugoslovanskih pogajalcev na gradu Snežnik

Letos je med kar nekaj pomembnimi stoletnicami v slovenski zgodovini tudi stoletnica podpisa Rapalske pogodbe, to je bilateralne pogodbe, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rappalu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija. S tem dokumentom je bila določena meja med državama. Pod Italijo so tako prišli Goriška z Istro, precejšen del Kranjske (Bela peč), večji del Notranjske z Idrijo, Pivko, Postojno in Ilirsko Bistrico ter tudi del Koroške (Kanalska dolina). Italija pa je v zameno priznala novo po razpadu Avstro-Ogrske nastalo državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Meja, ki je bila za Slovence, kot že rečeno, veliko slabša od črte londonskega pakta, je bila za Italijane »bolj popolna, kot pod rimskim imperijem«, je dejal italijanski pogajalec iz Rappala zunanji minister grof Carlo Sforza. Jeseni leta 1921 pa se je začelo natančno razmejevanje, ki se je zavleklo do leta 1926. Kako in kje bo potekala meja med državama, je morala določiti mešana komisija, k ustanovitvi katere je obe državi zavezovala Rapalska pogodba. Predsednik jugoslovanskega dela komisije je bil Rudolf Maister. Njegova zasluga pa je, da je še pred podpisom Rapalske pogodbe dosegel, da je del ozemlja med Logatcem, Uncem in Rakekom kljub vsemu dobila Jugoslavija. Notranjci se spominjajo, kako zelo si je Maister prav tako prizadeval, da bi ostala v Jugoslaviji velika naravna znamenitost Rakov Škocjan, vendar mu to na žalost ni uspelo.

Jugoslovanska pogajalska komisija je imela med drugim sedež na gradu Snežnik (danes del Narodnega muzeja Slovenije). Kako je nanjo, na generala in na ves potek dogodkov gledal lastnik gradu Snežnik (ki je bil kot nemški državljan po vojni razlaščen, leta 1924 pa je grad dobil nazaj) princ Herman pl. Schönburg – Waldenburg, izvemo iz njegove avtobiografije Moje življenje. Vsekakor na začetku do Maistra ni bil prizanesljiv, čeprav se je, kot je videti iz besedila, pozneje nekoliko unesel in bolj korektno opisal, kot pravi sam, nepovabljene goste na svojem posestvu.

»Končno sem v poletju 1920 dobil dovoljenje, da lahko pridem v Snežnik, toda samo kot gost vlade. … Med mojim prvim obiskom v Snežniku je bil grad do vrha napolnjen s člani vojaške komisije za določitev meje, deloma tudi z njihovimi ženami. Na čelu komisije je bil razvpiti general Maister, hijena iz Maribora. Do gozdarskega mojstra (pozneje je prišel k meni v službo), ki ga je nastavila vlada, se je obnašal zelo osorno in zato sem bi radoveden, kakšen sprejem bom tam doživel. Najprej je bil ob mojem prihodu grad kot izumrl. Ko sem kmalu nato grad zapustil, da bi šel v pisarno, so se vsi stanovalci gradu zbrali na mostu, kjer so stali v špalirju nemo in brez pozdrava, tudi jaz sem šel med njimi tiho in brez pozdrava. Kasneje je general s svojim štabom prišel na slovesen obisk v mojo dnevno sobo (prepustili so mi prvo nadstropje) in jaz sem vrnil obisk v veliki sobi za goste v drugem nadstropju, kjer je bival general (njegova soba je še danes ohranjena, op. avtorica članka). Ker so general in nekateri oficirji, ki so bili iz nekdanjih avstrijskih pokrajin, znali poleg materinščine samo nemško, navzoči Srbi poleg srbohrvaščine samo francosko, se je pogovor odvijal tako, da sem z eno skupino govoril nemško ali francosko, medtem ko je druga skupina sedela tiho zraven in ni ničesar razumela. Naše večtedensko skupno življenje je potekalo brez trenj. Moji nepovabljeni gostje so bili vljudni in so si prizadevali, da bi bili čim manj opazni.«

Leta 1923 je Maistra jugoslovanski politični vrh tako rekoč prisilno upokojil ter v pogajanjih pri določanju rapalske meje zamenjal s srbskim častnikom Daskalovićem, ki pa je bil na zahtevo Italijanov zaradi ponovnih groženj z arbitražo po t. i. malarskih planinskih incidentih na Triglavu (boj za vrh Triglava) zamenjan s Hrvatom Draškićem. Ta je dokončno potrdil italijanski predlog poteka rapalske meje preko vrha Triglava, čeprav razvodnica poteka veliko nižje.

Izguba skoraj tretjine slovenskega ozemlja z Rapalsko pogodbo poleg dela, ki je po koroškem plebiscitu 1920 ostal v Avstriji, je Maistra seveda zelo prizadela; kot tudi upokojitev v čudnem spletu okoliščin, general je imel takrat komaj 49 let. Zatem se je ukvarjal predvsem z urejanjem svoje knjižnice, zbiranjem gradiva, dokumentov in pisanjem o prevratnih dneh v Mariboru, saj je nameraval napisati knjigo Naš Maribor, ter na različne načine sodeloval v kulturnem dogajanju mesta ob Dravi. Njegov dom je bil nekakšen salon umetnikov, ki so ga pogosto obiskali.

Pripravila: Alenka Juvan