Vladimir Lamut, slikar krajine, reke Krke in novomeških vedut

Gostujoča razstava Dolenjskega muzeja Novo mesto, kustos Jožef Matijevič

Pregledna razstava slikarja Vladimirja Lamuta (1915-1962) je poklon umetniku, ki je svojo umetnost in mesto doživljal globoko v sebi, ki ni slikal za slavo, ki si jo je na nek način vseeno želel, in denar, ampak predvsem za dušo in srce. Vladimir Lamut se je rodil ob sotočju njemu tako ljube Krke in Save v Čatežu, večino svojega življenja pa preživel v Novem mestu. Slikarstvo je študiral na zagrebški likovni akademiji in tam na pedagoškem oddelku diplomiral leta 1941. Njegovo umetniško misel so zaznamovali internacijsko taborišče v Gonarsu pa študijsko bivanje v Parizu leta 1954 in predvsem leto v Bruslju (1959/1960).
Za Lamuta, dolenjskega van Gogha, je značilna hiperaktivnost – slikal oziroma risal je hitro, običajno tudi po več slik hkrati, ko je sliko končal, je zanj svoje poslanstvo opravila, zato je večino podaril. Travme, ki jih je preživel v Gonarsu, ga niso nikoli izpustile iz svojih klešč, vplivale so na njegovo nesamozavestnost in pretirano samokritičnost, želel si je potrditve, ki pa je ni doživel, vsaj v taki meri, kot si jo je s svojim delom zaslužil, ne, ne za časa življenja ne kasneje.
Razstavo in spremljajoči katalog je pripravil kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič. V razstavo so vključena dela, ki jih hrani Dolenjski muzej, v veliko pomoč pa je bil tudi umetnikov sin Branko Lamut. Na razstavi je umetnik zastopan z vsemi tehnikami in načini likovnega izražanja, ki jih je uporabljal pri svojem ustvarjanju, pa tudi v vsebini in časovnem zaporedju ni večjih ali opaznejših presledkov, zaradi katerih bi bili ljubitelji njegovih del na tak ali drugačen način prikrajšani.