Slovenska majolika

Posebna oblika ročke za vino je dobila ime po keramični tehniki majolika, ta pa je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode. V Italiji je nastalo več pomembnih središč izdelovanja majolike; med njimi izstopa zlasti mesto Faenza, ki je tovrstno keramiko razpošiljalo po vsej Evropi in dalo drugo ime isti tehniki: fajansa. Tako majoliko kot pozneje fajanso so tudi bogatejši sloji na ozemlju današnje Slovenije zelo cenili. Uporabljali so jo na gradovih, v bogatih meščanskih stanovanjih, jedilnicah, spalnicah, lekarnah, gostilnah in še marsikje.

Za zdaj nimamo natančnejših podatkov, kdaj so na ozemlju današnje Slovenije začeli izdelovati ročke za vino – majolike. Najstarejšo industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so naredili pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu. Kot oblika posode – ročka za vino s kroglastim trupom in trilistnim ustjem – je bila majolika pri nas posebej priljubljena v 19. in 20. stoletju. Najdemo jo tako v ljudskem lončarstvu kot v obrtni proizvodnji –  na Kamniškem v Komendi kot središču ljudskega lončarstva in v delavnici Rudolfa Schnabla v Kamniku.

Prva delavnica beloprstene keramike v Kamniku je bila delavnica Florijana Konška, ki je delovala že leta 1855. Leta 1878 je delavnico kupil Blaž Schnabl in s kakovostnimi keramičnimi izdelki mu jo je uspelo povzdigniti ob bok takrat zelo priznani dunajski keramiki. Še bolj uspešen je bil njegov sin Rudolf, ki je začel izdelovati okrasno keramiko in majolike. Ob koncu 50. let 20. stoletja se je delavnica preimenovala v Svit. V tem času se je v podjetju zaposlila dekorativna slikarka Marica Ftičar, z njenim prihodom pa se je začelo danes najbolj prepoznavno obdobje izdelovanja majolik s pečatom kakovostnega spominka. Ob koncu 70. let 20. stoletja so v dekorativnem oddelku zaposlili zadnje štiri slikarke, med njimi se je zaposlila tudi Irena Radej, ki danes s sodelavci  v okviru društva Hiša keramike – zakaj pa ne majolika skrbi za tradicijo in izročilo. Še danes najbolj prepoznavne majolike so tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit od začetka petdesetih let 20. stoletja do konca svojega obstoja leta 2008. Opremljene so z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje. Vendar pa majolik niso izdelovali edini, mnoge nove motive in vzorce so tej tradicionalni obliki dodali v Keramični tovarni bratov Schütz v Libojah pri Celju in v ljubljanski tovarni Dekor.

S skupnim projektom Narodnega muzeja Slovenije in Medobčinskega muzeja Kamnik  želimo dati kamniški majoliki pravo mesto v slovenskem in evropskem merilu, po drugi strani pa spodbuditi ustvarjalce, da se ta del nematerialne kulturne dediščine – torej znanje, vedenje, spretnosti izdelave in poslikave majolike ne pozabi. Kajti majolika ima tako v kamniški kot tudi v slovenski tradiciji poseben status. Postala je tako rekoč mitološki predmet, tesno povezan s samobitnostjo slovenskega naroda. Kot simbol dobre in vesele družbe jo opevajo ljudske pesmi.

K ogledu razstave vas vabijo tudi avtorji razstave:

______________________________________

KOLOFON

Občasna razstava Slovenska majolika Kamnik 18. 11. 2020 – 21. 5. 2022, Medobčinski muzej Kamnik – muzej Zanj: mag. Zora Torkar

Skupni projekt Narodnega muzeja Slovenije, zanj: mag. Barbara Ravnik in Medobčinskega muzeja Kamnik, zanj: mag. Zora Torkar

Avtorji: dr. Mateja Kos, Saša Bučan, Marko Kumer Vodji projekta: dr. Mateja Kos, mag. Zora Torkar Sodelavci: mag. Andrej Dular, Tomislav Kajfež, Irena Radej, Boris Radjenović, Saša Rudolf in dr. Zora Žbontar Fotografija: Tomaž Lauko Filmsko gradivo: FKK Mavrica Radomlje (besedilo Mirjam Novak, kamera in montaža Tone Müller), Medobčinski muzej Kamnik (scenarij Saša Bučan, Tatjana Hlačer, Marko Kumer in Irena Radej, kamera in montaža Marko Kumer, Anja Slapničar in Jan Šuštar) in Museo Internazionale delle Ceramiche in Faenza Konserviranje in restavriranje: Janja Slabe, Ajda Purger in Tea Kregar Jezikovni pregled: Tinka Herček Selič Prevod: Urša Korošec Oblikovanje: Ariana Furlan Prijon in Barbara Bogataj Kokalj Tehnična izvedba: Rabim d. o. o. in Epigram d. o. o. Gradivo iz zbirk: Narodni muzej Slovenije in Medobčinski muzej Kamnik Gradivo so posodili še: Lojze Kalinšek, Tea Kregar, Marko Kumer, Travica Maleš Grešak, Irena Radej, Dušan Sterle, Tone Stele, Slovenski etnografski muzej in Tržiški muzej  Projekt so financirali: Ministrstvo ta kulturo RS in Občina Kamnik