Na planincah luštno biti - življenje na kamniških planinah

Razstava "Na planincah luštno biti" prikazuje življenje na kamniških planinah od prvih arheoloških najdb do danes. Velika planina je največja pašna planina na Slovenskem, ki je v veliki meri ohranila svojo prvobitnost in je še živa, saj jo vsako poletje poselijo pastirji z živino.

Kdo ne pozna velike posebnosti planine – trniča, posebno oblikovanega soljenega sira, ki ga izdelujejo še sedaj? Prav trniči in ovalne pastirske bajte so posebnost ne samo slovenskih planin, ampak celotnega alpskega sveta. Da ne govorimo o endemičnih živalskih in rastlinskih vrstah, ki imajo svoj življenjski prostor samo na območju Kamniško-Savinjskih Alp. Razstava na interaktiven način prikazuje življenje planine skozi različne letne čase, kakor tudi iz preteklosti do sedanjosti.

Prve arheološke raziskave je skupina raziskovalcev, ki se je zbrala okrog Toneta Cevca, izvedla leta 1995 in 1996, ko je Na stanu pod Kamniškim sedlom uspešno našla prvo visokogorsko najdišče iz antičnega obdobja. To je bilo prvo ne-jamsko najdišče, najdišče na planem. Kaj je bil človek v planinah najprej – lovec, nabiralec, rudar ali pastir? Komu pripadajo številni odlomki lončenih posod, orodij, kresilnikov, nakit?

Skozi arheološke najdbe spoznavamo vsakdanjik pastirja v rimskem času. Najstarejši do sedaj znani tloris pastirske bajte na Veliki planini je s konca 16. stoletja. Raziščemo tudi, koliko desetletij se je vlekel spor med mestom Kamnik in Andrejem pl. Lambergom s Črnelega glede pašnih pravic. Pastirske bajte so v navalu besa celo požigali. Leta 1538 se v pisnih virih prvič omenja Velika planina kot Velika konjska planina.

Spoznavamo vsakodnevno življenje in delo pastirjev v poletnih mesecih, ki se kljub pretečenim stoletjem tudi danes ni veliko spremenilo, pa tudi njihovo družabno življenje, ustvarjalnost in celo vraževernost.

Velika planina živi tako poleti s pohodništvom, kot tudi pozimi, ko dobi druge obiskovalce – zimske pohodnike, smučarje, krpljarje, bajtarje. Prvi začetki zimskega turizma segajo v leta po prvi svetovni vojni, ko se je začelo uveljavljati smučanje, zlasti turno smučanje. Množičen zimski turizem pa sta omogočili žičnica in sedežnica leta 1964.

Razstava je posvečena Vlastu Kopaču in dr. Tonetu Cevcu, arhitektu in etnologu, velikanoma slovenskega gorništva, ki sta zaslužna, da ima Velika planina danes še kolikor toliko avtentičen videz.