Kamniško meščanstvo

Kamniško meščanstvo se je tudi v 19. stoletju preživljalo z obrtjo in trgovino, v Novem trgu tudi s kmetijstvom. V Avstro-Ogrski je bil Kamnik poznan kot kopališki in zdraviliški kraj. Značilne meščanske hiše, kot jih vidimo še danes, so imele v pritličju prostore za opravljanje obrti in trgovine, v prvem nadstropju pa boljše sobe in kuhinjo za gospodarjevo družino. 

Velik napredek za bivanjsko kulturo sta pomenila napeljava vodovoda v mesto leta 1888 in elektrifikacija 1912. Med »meščanske navade« je spadalo urejeno družinsko življenje, pomembne in častne vloge v kamniškem javnem življenju, družabno življenje, primerna oprema stanovanja, lepa obleka in boljša prehrana. Tako so že na zunaj kazali svoje »purgarstvo«, v primerjavi z okoliškim, kmečkim prebivalstvom.

Društveno življenje je bilo zelo razgibano. Leta 1892 je v kamniškem političnem okraju delovalo 19 društev, množičneje so nastajala po letu 1900, na primer 1904 telovadno društvo Sokol, 1907 telovadno društvo Orel, 1906 Kamniško lovsko društvo, 1908 Društvo za otroško in mladinsko skrb, 1911 Fantovski klub ... Med društvi imajo najdaljšo tradicijo narodna čitalnica (leta 1868), prvo pevsko društvo Lira (leta 1882), gasilsko društvo (leta 1882) in podružnica SPD (leta 1893).

Pripadnost meščanskemu stanu se je kazala v priznavanju nekega skupnega vedenja in mišljenja. Posebej pomembni za utrjevanje družinskih, prijateljskih, sorodstvenih in tudi poklicnih vezi so bili obredi življenjskega cikla, kot so krsti, poroke in pogrebni obredi. Velik pomen pri premožnih meščanih je imela primerna poroka. Veljalo je nenapisano pravilo, da se med seboj poročajo le stanovsko enakovredni partnerji. Nekateri pa so s t. i. »gospodarsko poroko« tudi pridobivali ali utrjevali premoženje. Premoženjske odnose v zakonu so si uredili z ženitno pogodbo.