Jožefa Humar – Debevčeva Zefa, pastirica in rezbarka

Jožefa Humar – Debevčeva Zefa je bila 50 let pastirica na Gojški planini na področju Velike planine nad Kamnikom. Bila je izvrstna rezbarka in vsestranska umetnica. Bila je ženska velikih talentov. Skromna, skoraj neopazna je skrivala v sebi ogromen umetniški potencial. Rodila se je 19. aprila 1904 na Vodicah nad Kamnikom. Odraščala je v veliki kmečki družini in rodbini, ki je cenila svoje korenine ter družinsko in ljudsko izročilo. Od leta 1911 do 1915 je obiskovala šolo v Mekinjah. Bila je odlična učenka.

Še kot majhna deklica je velikokrat čepela v kakšnem kotu in risala. Gledala je očeta, ki je iz kosov lesa delal panje, kropivčke ali kakšno ročno sončno uro. Svoj rezbarski talent je odkrila, ko je pri enaindvajsetih letih (leta 1925) prišla past na Gojško planino. Okrašeni trniči, lepo oblikovani siri, so vzbudili njeno občudovanje, še bolj pa pisave za trniče, okrog 2,5 cm široke in 20 cm dolge izrezljane deščice, s katerimi so jih krasili.

Začela je rezljati, rezbariti. Njeno glavno rezbarsko orodje je bil žepni nož. Najprej je rezljala pisave za trniče, potem kropivčke za blagoslovljeno vodo, svečnike, ročaje – primeže za vrata, gospodinjske pripomočke ter okrasne in druge predmete. Krasila je tudi velikonočne pirhe, obarvane s kuhanjem v čebulni slami, na katere je  izpraskala ornamente, listke, rože in verske motive.

Njena bujna domišljija se je razživela in iz vsakega koščka lesa, ki je pritegnil njeno pozornost, je naredila umetnino.

Cenil jo je tudi veliki arhitekt Jože Plečnik. Ko mu je Vlasto Kopač leta 1935 s Planine prinesel Zefine pisave za trniče, je eno odtisnil v plastelin in rekel svojim študentom: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica; ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.« (Kopač, V., Iveri z Grintovcev, Ljubljana, 2006.)

Za svoje delo je na razstavah slovenske domače in umetne obrti dobila več priznanj in znak kvalitete, Zveza obrtnih združenj Slovenije pa ji je leta 1978 podelila tudi naziv mojster domače obrti in mojster umetne obrti.

Jožefa Humar je tudi pisala. Iz nje so vrele besede in misli, ki jih je največkrat zapisovala v svobodnih oblikah, brez velikih začetnic in ločil. Izražale so njen bogati duhovni svet, njena razmišljanja, čutenja in videnja sveta okrog nje. Bila je razmišljujoča in vedoželjna in je veliko brala. Ljudje so jo zelo cenili zaradi njene modrosti in so radi prihajali k njej po nasvete.

Jožefa Humar in njeno delo sta bila predstavljena v številnih člankih v časopisih in revijah ter v odlomkih v knjigah, upodobili pa so jo tudi nekateri likovni umetniki ter filmski in televizijski ustvarjalci.

Umrla je 19. januarja 1982. Pokopana je v Mekinjah.

Dela Jožefe Humar – Debevčeve Zefe in spomini na njeno osebnost živijo naprej, njen zgled pa nas vzpodbuja in uči, da osebna rast in uspeh nista privilegij izvoljenih, ampak trdo delo vztrajnih.

Zapuščino Jožefe Humar hrani Marko Humar. Nekaj pisav za trniče in lesenih ročajev (primežev) Debevčeve Zefe pa je iz zapuščine Vlasta Kopača, ki jo hrani jo Medobčinski muzej Kamnik. Predmeti so razstavljeni na razstavi Na planincah luštno biti … življenje na kamniških planinah.

Andreja Humar Gruden

___________________________________________________________________________________________________________________________________

KOLOFON

Občasna razstava Jožefa Humar – Debevčeva Zefa, pastirica in rezbarka, 29. 2. – 8. 6. 2024. Medobčinski muzej Kamnik – grad Zaprice (mag. Zora Torkar)

Besedilo: Andreja Humar Gruden, koordinatorka projekta: Janja Železnikar, lektoriranje: Ana Gruden, oblikovanje: Maja Gruden, fotografije: arhiv Marka Humarja, Vlasto Kopač (zapuščina Mojce Kopač), Tone Cevc (arhiv ISN ZRC SAZU), arhiv Medobčinskega muzeja Kamnik, Andreja Humar Gruden, Sabina Gruden, Tomaž Lauko.

Projekt je omogočila Občina Kamnik.