Ivan Hribar. Življenje in delo trzinskega rojaka.

Na mestu današnje Jefačnikove domačije se je 19. septembra 1851 rodil Marijani in Francu Hribarju sin Ivan. Mati Marijana Hribar, roj. Rožič (1826–ok.1900) je izhajala iz te hiše, Trzin št. 82, p. d. pri Boldinovih. Oče Franc Hribar (1823–1897) je prišel iz vasi Trnovče št. 7 v župniji Zlato Polje. V zakonu se jima rodilo sedem otrok. Družina Hribar je po letu 1856 posestvo v Trzinu prodala in se preselila v Mengeš. Najprej v Veliki Mengeš št. 65, okoli leta 1861 v Veliki Mengeš št. 7 in čez nekaj let na Križ pri Komendi. Ivan Hribar je tako v Trzinu preživel prvih pet let svojega življenja.
Ivan Hribar se je prvič poročil z Emilijo, roj. Griga (roj. 1850 v Brnu na Moravskem) leta 1874 na Dunaju. V zakonu se jima je rodil sin Ivan Milan (25. 4. 1875–23. 9. 1909). Drugič se je leta 1926 poročil z Marijo, roj. Goričan (1885–1956). Rodila se jima je hči Zlatica (11. 6. 1913–22. 5. 2000).

Ivan je začel obiskovati ljudsko šolo v Mengšu v šolskem letu 1859/60. Zaradi odličnega uspeha je nadaljeval šolanje v Ljubljani. Tu se je leta 1863 vpisal v nižjo gimnazijo, peti razred pa je zaključil leta 1869 na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. S tem je pravzaprav zaključil tudi formalno šolanje. Leta 1870 se je zaposlil v češki zavarovalniški banki Slavija. Delal je v zastopništvih Slavije v Pragi, v Ljubljani, v Brnu, na Dunaju, v Trstu in Zagrebu. Leta 1876 je prevzel ravnateljstvo banke Slavija v Ljubljani.

Hribar je imel bogato politično kariero: bil je v vodstvu slovenske liberalne stranke, od leta 1882 član ljubljanskega mestnega sveta, v letih 1889–1909 poslanec v kranjskem deželnem in v letih 1907–1911 v državnem zboru na Dunaju. Za svoje delo pri izgradnji mestnega vodovoda je leta 1890 prejel diplomo častnega meščana mesta Ljubljane.
Na velikonočno soboto, 14. aprila 1895, je Ljubljano prizadel potres. Hribar se je kot član mestnega sveta zavzeto vključil v pridobivanje pomoči Ljubljančanom in v prenovo mesta. Leta 1896 je bil prvič soglasno izvoljen za ljubljanskega župana. Župan Ljubljane je bil vse do leta 1910.
V času njegovega županovanja so zgradili električno cestno železnico, mestno elektrarno in plinarno, mestno kopel in ubožnico, začeli so regulirati Ljubljanico, s slovenskimi šolami je mesto postajalo intelektualno narodno središče. Postavili so spomenike Prešernu, Trubarju, cesarju Francu Jožefu … Hribar je preuredil mestni arhiv in ustanovil knjižnico. Zavzemal se je za ustanovitev slovenske univerze in slovenskega muzeja. V času Hribarjevega županovanja je Ljubljana postala moderno mesto.
Po koncu vojne leta 1918 so se uresničile njegove politične sanje: Hribar je 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani oznanil razglasitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev si je izbral poslaniško mesto v Pragi (1919–1921), nato je prevzel položaj kraljevega namestnika za Slovenijo (1921–1923). V letih od 1932 do 1938 ga je kralj Aleksander imenoval za senatorja Kraljevine Jugoslavije.

Z okupacijo slovenskih dežel leta 1941 se ni mogel sprijazniti. S poslovilnim pismom je podal še zadnja svoja razmišljanja o ljubezni do domovine in samostojnosti slovenskega naroda in umrl 18. aprila 1941.
»Manj strašna noč je v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim solncem sužni dnovi.«

Od leta 1867 je objavljal in prevajal za časopise Zgodnja danica, Učiteljski tovariš, Slovenski narod idr. Leta 1868 pa je pod psevdonimom Bogumil Trzinski napisal libreto Kralj Matjaž. Pisal je tudi pesmi, saj sta skupaj z Filipom Haderlapom leta 1872 izdala pesniško zbirko Brstje. Prijateljeval je tudi s slovenskimi kulturniki, kot so Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Alojz Gradnik, Janez Trdina, Rudolf Maister in drugimi. Leta 1884 je ustanovil revijo Slovan in nekaj let kasneje Slovanski svet. Zelo dejaven pa je bil tudi v društvih: Dramatično društvo, ljubljanski Sokol, Družba sv. Cirila in Metoda. Prevajal je iz slovanskih jezikov, francoščine in italijanščine, npr. Puškinove pesmi, La Fontainove Basni. Prav tako pa je v slovanske jezike prevajal dela Franceta Prešerna in drugih slovenskih pesnikov in literatov. V rokopisu so se ohranile njegove pesmi, črtice, zgodovinska drama Dimitrij Ivanovič Donskoj in roman Gospod Izidor Fučec: srednjeveška povest naših dni. Slednjega je pisal v letih 1916–17, 1924–25 in 1929 in vpletal vanj tudi aktualne dogodke. Obsega 4290 rokopisnih strani in je eden najobsežnejših proznih del v slovenski književnosti. Med leti 1928 in 1933 je napisal svoje spomine.

Županstvo občine Trzin je Hribarja leta 1922 v počastitev 70-letnice rojstva imenovalo za častnega občana. Pa tudi Hribar sam ni pozabil na rojstni kraj, saj je v 30. letih 20. stoletja pošiljal denarno podporo trzinskim revežem. Večje ovrednotenje je Ivan Hribar dočakal šele v zadnjih letih: s poimenovanjem centra družbenih dejavnosti po njem leta 2003, s postavitvijo doprsnega kipa leta 2005 in nenazadnje z zaščito in obnovo Jefačnikove domačije kot spomenika lokalnega pomena leta 2008, v kateri je postavljen tudi spominski kotiček.

_____________________________________

KOLOFON

Stalna razstava Ivan Hribar – življenje in delo trzinskega rojaka 2018 Jefačnikova domačija v Trzinu Medobčinski muzej Kamnik Zanj: mag. Zora Torkar

Avtorica razstave: mag. Zora Torkar Sodelavka: dr. Irena Žmuc, Mestni muzej Ljubljana Gradivo so posodili: Mestni muzej Ljubljana, Knjižnica Domžale, Medobčinski muzej Kamnik, Slovenski gledališki inštitut, Narodna in univerzitetna knjižnica, Niko Sadnikar, Občina Trzin Oblikovanje: Polona Zupančič Mi.ka.do Lektoriranje: Alenka Juvan Projekt sta finančno omogočila: Občina Trzin in Ministrstvo za kulturo RS