Brut Carniollus - Kratki stik
Brut Carniollus je vizualni umetnik in fotograf. Njegovo delo temelji na digitalnem kolažu in digitalni grafiki, pri čemer njegova dela praviloma izhajajo iz fotografskega zapisa in se kot razstavni eksponat materializirajo v obliki digitalnega UV-tiska. Razstavlja tako na domačih kot tujih skupinskih razstavah, kjer je do sedaj prejel že številne nagrade in priznanja. Je tudi član Društva slovenskih likovnih umetnikov. Živi in ustvarja v Radovljici.
Iz zapisa kustosinje Saše Bučan:
…»Zasebno mitologijo izgubljenega, utopičnega sveta, brez kaplje življenja, ki je na mestu kot prostor zaradi prostora, kot da ga je ustvarila in nad njim deluje neka nevidna sila, Brut Carniollus nadaljuje oziroma vzporedno gradi s ciklom obrazov. Kakor da postavlja življenje, ki je obraz posameznika, obraz ulice, zabrisana identiteta, v jukstapozicijo z varljivimi mesti, ki obstajajo ali pa tudi ne, ki tako kot neimenljivi znanci iz novega avtorjevega cikla del ostajajo zabrisani. Obrazi se nam prikazujejo v profilu, polprofilu, en face − takrat se srečamo s posameznikom iz oči v oči, že zaradi razsežnosti posameznega obraza. Portret en face nas vodi naprej, skozi sebe v mesto neznank, da skušamo skozenj razbrati, kaj je še tam zadaj, kaj nam bo ostalo skrito, kaj še bi morali opaziti. Ponekod »za-podoba« izgine in ostanejo le še linije − kratke, ostre, kot rezi v meso. Včasih se obraz upira v nas iz grobe površine zidu, ki ga zaznamujejo črke, simboli, napisani ali vrezani v njegovo esenco. Ob teh v nas zazrtih portretih so tukaj še drugi, ki se z odmaknjenimi pogledi obračajo stran, vsi pa so postavljeni v osrednjo os in v ozadju se repetitivno javljajo izpraznjena velemesta. Sprva nam pogled obstane na obrazu, zavlada red, ki pa se ob pogledu na divjanje silnic stavbnih stranic in robov takoj zatem spremeni v kaos za oko, zato ne zmoremo več slediti enovitosti. Umirjenost zamenja dinamika v ozadju, a barvna paleta kot pomensko dopolnilo nakaže stanje, ki vlada v posamezniku in v trenutku soočenja tudi gledalcu. Ne poznamo ga, a hkrati ni neznanec. Postaja vse bližji, prepoznaven, ker ga opredeli otožno sivo modra, dinamično rožnato rdeča, inkarnatno zelena. Barva je tu, da dokončno, brez olepševanja, uredi in razgrne notranjo igro posameznika gledalcu. Stavbne mase ponekod brezobzirno prodirajo v ospredje, skušajo nadvladati človeka, svojega stvarnika.«
_______________________________