Božidar Jakac – brezčasni umetnik

Božidar Jakac se je rodil 16. julija 1899 v Novem mestu, kjer je poleg osnovne šole obiskoval tudi prvi razred novomeške gimnazije.  Šolanje je leta 1913 nadaljeval na realki v Idriji, kjer je opravil tudi vojaško maturo. Leta 1917 je bil vpoklican v avstro—ogrsko vojsko, med drugim je bil udeleženec zadnje velike avstrijske ofenzive na Piavi. Na zdravljenju griže v Opavi se je v eni izmed umetniških galerij navdušil za pastel, ki je nato postal njegova poglavitna izrazna likovna tehnika. Leta 1918 prvič javno razstavlja (dve risbi) na XV. umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Med leti 1919—1923 je študiral na umetnostni akademiji v Pragi pri profesorju Jakubu Obrovskem in Franzu Thieleju ter kot prvi Slovenec dokončal grafično specialko pri profesorju Avgustu Brömseju. Študij je zaključil z odličnim uspehom in posebno pohvalo profesorskega zbora. V študijskem času je v domačem novomeškem okolju deloval kot pobudnik manifestacije imenovane »novomeška pomlad«. V tem času se je navdušil tudi nad fotografijo ter snemanjem filmov. Na številnih popotovanjih po Evropi (Berlin, Dresden, Benetke, Pariz, Bergen) Ameriki in severni Afriki je kasneje nastalo ogromno število diapozitivov in filmov. Zelo pomembni so tudi njegovi fotografski in filmski zapisi s popotovanj po Sloveniji, na katerih so mnoge znane in pomembne osebnosti, dogodki, kraji in etnografski motivi. Je avtor prvega propagandnega filma Pomladna moda (1933) in prvega slovenskega barvnega filma Železarna Jesenice (1938).

Med drugo svetovno vojno je bil od septembra 1943 v partizanih, kjer je bil na kulturniškem zborovanju v Semiču izvoljen za predsednika Slovenskega umetniškega kluba. Istega leta je bil v Kočevju na Zboru odposlancev slovenskega naroda izvoljen v plenum OF. Kot član slovenske delegacije se je udeležil II. zasedanja AVNOJ—a v Jajcu, kjer je portretiral maršala Josipa Broza Tita. Po vojni je bil požrtvovalen organizator in rektor novoustanovljene slovenske Akademije za upodabljajočo umetnost (1945-1947 in 1947-1949 ter 1959-1961) ter eden od pobudnikov za ustanovitev mednarodnega ljubljanskega grafičnega bienala.

Bil je predvsem plodovit risar, grafik in slikar pastelov ter oljnih slik, pomembno se je posvečal ilustraciji, zlasti v mali grafiki pa je gojil tudi druge zvrsti vse do načrtovanja znamk. Umrl je 20. novembra 1989 v Ljubljani. Pokopan je na novomeškem pokopališču v Ločni.

Za svoje delo je Jakac prejel dolgo vrsto domačih in tujih nagrad in priznanj, med njimi nagrado AVNOJ (1967) za življenjsko delo, štirikrat Prešernovo nagrado (1947, 1948, 1949 in 1980) in novomeško Trdinovo nagrado. Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član drugih jugoslovanskih akademij, član Evropske akademije znanosti, umetnosti in književnosti v Parizu in častni član risarske akademije v Firencah. Bil je častni član številnih slovenskih mest in mest na območju bivše Jugoslavije ter prejel vsa osrednja kulturna državna priznanja. Stalni zbirki njegovih del hranita Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in Galerija Jakčev dom v Novem mestu.

Razstava Božidarja Jakca bo na ogled do 31. avgusta 2022.

____________________________

KOLOFON

Gostujoča razstava Božidar Jakac – Brezčasni umetnik. 27. 5. – 31. 8. 2022. Medobčinski muzej Kamnik – Galerija Miha Maleš. Zanj: mag. Zora Torkar Razstava Dolenjskega muzeja Novo mesto Zanj: Jasna Dokl Osolnik Avtorica razstave: Katarina Dajčman, Dolenjski muzej Novo mesto Koordinatorica: Saša Bučan, Galerija Miha Maleš Oblikovanje: Vladimir Ristić Projekt sta financirala: Ministrstvo za kulturo RS in Občina Kamnik