Boštjan Plesničar - Woman's power

Slikar Boštjan Plesničar (1968) je leta 1996 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri mentorju profesorju Emeriku Bernardu. Leta 2000 je z zagovorom magistrske naloge Skrivnostna trivialnost zaključil podiplomski študij pri Lojzetu Logarju. Po končanem izobraževanju je pridobil status samostojnega kulturnega delavca. Sodeluje tako na mednarodnih kot domačih samostojnih in skupinskih razstavah. Je eden od ustanovnih članov t. i. premoderne umetnosti, gibanja, katerega člani so za predstavitev svoje produkcije leta 2002 odprli Muzej premoderne umetnosti v Hotiču pri Litiji. Deluje tudi kot ilustrator v revijah in učbenikih za otroke.
Živi in ustvarja v Ljubljani ter na Goričkem.
Tokrat Boštjan Plesničar v svojem igrivem, humornem, živopisnem zapisu obravnava temo ženske, ki je tudi sicer malodane venomer prisotna v vsebinah njegovih del. V njegovi umetnosti ni prostora za likovne teorije, razpredanje o višjem v tem ali onem delu. Plesničar namreč ni prav običajen umetnik, čeprav so njegova dela, strogo gledano, klasična. Klasična v formatu, v ploskvi, na kateri, s klasičnimi barvami, nenehno vznikajo nove podobe. Svojstvena izraznost ga spremlja, odkar ustvarja, zato v njegovem širokem razponu mnogokrat le njemu znane svojevrstne mitologije včasih le stežka poiščemo pravo zgodbo. A to nam Plesničar tudi dopušča – da smo tudi sami sebi razlagalci njegovih zgodb, ki imajo (lahko) številne interpretacije. Dela v sebi nosijo številne likovne provokacije, ki so največkrat komentarji na sodobni svet in na svet, ki neprestano kroži, se menjava in vznika v umetniku samem – vsebina je torej tudi razmislek o osebni vlogi znotraj tega sveta. Tako je to zunanji svet ali pa podzavest, kjer se posamično poveže v novo ustvarjeno in se realizira v novi podobi. Pogosto kritiziran zaradi (ne)sloga, ki je pravzaprav postal Plesničarjev osebni slog, zagotovo v sebi nosi izjemno izrazito spontanost, pa najsi gre za slikanje, ki nastaja brez predhodnih skic, ali pa za vsebino, ki v kratkem obdobju prehaja iz ene tematike v drugo brez napovedanih razvojnih stopnic. Z eno besedo – spontana umetnost, a prav zato iskrena, ki sledi Dubuffetovemu reklu, da je umetnost vizija in vizije se ne ustvarja z namenom ustvariti jo, ampak instinktivno. Plesničar ostaja večni upornik, outsider; ne zanimajo ga zadnji modni trendi, ki prepogosto dajejo vtis intelektualne omejenosti – v njegovih delih najdejo zavetje igrivost, živost, utripanje v nas, humornost in tudi kritičnost, ki pa prihaja skozi vrata rahle provokacije in hudomušnosti in nikakor in nikoli ne temelji na teži problematike same.
Plesničarja uvrščajo v danes že kar termin premoderno – besedno povezavo, ki jo je ob izteku 20. stoletja »likovno-kritiški svet« prilepil na dela Oliverja Marčete. Marčeti so se v svojih hotenjih pridružili tudi nekateri drugi avtorji, med prvimi Plesničar – premodernisti so tako nastopili proti institucionalni aroganci in leta 2002 ustanovili Hlevzej – Muzej premoderne umetnosti v Hotiču pri Litiji. Dokazali so, da slika in slikarstvo nista mrtva, da v sebi nosita še mnogo neizrečenega. Dokazali so, da slika in slikarstvo nista mrtva, da v sebi nosita še mnogo neizrečenega. Ustvarjalci idej so tukaj, kreativni impulzi so živi, umetnost pa, kot tisto najsvobodnejše, živi naprej – spontana in domiselna. Premoderna umetnost ne pozna smeri ne določenega sloga – stalnica je le čist in vseh priponk osvobojen likovni izraz.

Kustosinja razstave: Saša Bučan