Berko - retrospektivna razstava

Ko govorimo o pop artu, hiperrealizmu in fotorealizmu v slovenski umetnosti, ne moremo mimo imena Berko. Slikar, rojen leta 1946, je v letošnjem letu praznoval svojo sedemdesetletnico in ob tej priložnosti je nastala razstava, ki je povezala tri gorenjske muzeje- Loški muzej Škofja Loka, Gorenjski muzej v Kranju in Medobčinski muzej Kamnik. Na vseh treh lokacijah se Berko predstavi z različnimi deli svojega obširnega opusa, ki je začel nastajati v sedemdesetih letih in se z novo tehnologijo- digitalno fotografijo, razvija in raste še sedaj, ko se predstavlja tudi širši mednarodni javnosti in ko njegova dela stopajo ob bok največjim svetovnim imenom fotorealizma ter se javljajo tudi znotraj tujih in domačih zbirk velikih galerij (Moderna galerija Ljubljana, Muzej sodobne umetnosti Zagreb itn.)
Berko, ki se je v slovenski podatkovnik likovnih umetnikov vpisal kot prvi hiperrealist, je izšel predvsem iz linije pop artovske in fotorealistične umetnosti, ki sta vzniknili v ZDA in Veliki Britaniji. V začetku je Berko spregovoril predvsem skozi pop artističen besednjak, ko je na velikih platnih odslikaval podobe masovne produkcije kot celostne podobe (Chesterfield 1973, To je ta pravo 1975, Najdražji bicikl na svetu 1975) – torej podobe, ki jih je najpogosteje srečaval v masovnih medijih, včasih pa tudi kot posnetek lastne predhodne fotografske predloge. V sedemdesetih je poleg celostnih podob, posamične detajle iztrgal iz konkretnega konteksta, jih izoliral in predstavil na način reklamnega panoja, ki se je zaradi dimenzij (gre namreč za povečave posameznih delov telesa skupaj s produkti), izjemne natančnosti v risbi in v veličastnosti barve etiketirala kot vizualni oglas. Na drugi strani pa lahko ta dela beremo kot ironičen roman na temo idealizacije masovne produkcije. V načinu gradnje slike, torej v izoliranju predmeta iz konteksta, kombinacija z drugo vsebino ali pa postavitev v drug kontekst, Berko dejansko hodi vzporedno s potjo pop arta, bolj v smislu pogleda iz oddaljene perspektive, odmeva na spremembe v družbi tega časa, v nasprotju z ameriškimi pop artovskimi avtorji, ki so izhajali iz dejanskih izkušenj življenja že znotraj blaginje nove potrošne kulture.
Hkrati s pop artovskimi »izjavami«, Berko v istem obdobju nagovarja tudi skozi jezik fotorealizma, besednjaka, ki tudi izhaja iz umetniških vrst ameriške sredine. V nasprotju s pop artom, ki podobe, največkrat samo posamezne dele le -teh, jemlje iz dejanskih, že obstoječih podob, ki se pojavljajo v množičnih občilih- torej v časopisih, revijah, reklamnih panojih itn., je predloga za ustvarjanje podobe v fotorealizmu fotografija, ki jo avtor izbere, pogosto pa tudi sam fotografira.
V obdobju, ki ga zaznamuje fotografija kot predloga ne gre prezreti del, ki nakazujejo Berkov razvoj vse do današnjih digitaliziranih podob. V mislih imam dela, nastala v drugi polovici sedemdesetih let, ki z uporabo odseva, že odpirajo novo poglavje Berkovega raziskovanja.
Tehniko sitotiska je začel v osemdesetih in jo ohranjal tudi še v devetdesetih letih, ko je nadaljeval podobo izrisovanja rastlinskega sveta s temo božične zvezde. V tem obdobju je deloval oz. predstavljal svoj likovni jezik preko multipliciranega motiva božične zvezde, ki je temeljil predvsem na efektu večkratne pojavnosti enega motiva (sicer vsaka grafika barvno različna), torej predvsem na občutju oz. reakciji na posamezno postavitev.
Po letu 2000 se je Berko ponovno posvetil slikarstvu, v smislu fotorealizma, kjer pa je prišlo do nekoliko drugačnih razsežnosti pri upodabljanju- namreč tu zaznamo nagib proti t.i. smeri hiperrealizma, pri katerem gre za odločilen odklon od umetnosti fotorealizma. V svojem bistvu je to še vedno fotografsko podprto kreiranje, a gre za izvzemanje posameznih delov in vnašanje le- teh v nek nov koncept. V teh delih Berko podaja svoj pečat- avtorjevo signaturo na nov način- vstavi jo na avtomobilsko tablico, služi mu kot napis podjetja na hiši, trgovini.
Tema zadnjega cikla digitalnih podob je mesto kot razstavni prostor. Berko se infiltrira vanj, v njegove površine, s plasiranjem svojih predhodno ustvarjenih podob. Bolj kot kdajkoli se, z veliko mero samozavesti predstavlja na vseh nivojih javnega- jumbo plakatih, velikih oglasnih tablah, trgovskih centrih, galerijah, na malih predmetih- kot signatura, lastna podoba, včasih le kot božična zvezda (zdaj že avtorjev zaščitni znak) na majicah, torbah, vrečkah naključnih mimoidočih. Ta močno samozavestna predstavitev izhaja iz danih dejstev- Berko se je v zadnjem obdobju, s svojo angažiranostjo in voljo, da ponovno stopi »na sceno«, povzpel na mesto tudi oz. predvsem mednarodno uveljavljenega avtorja, katerega dela so prestopila pragove velikih mednarodnih galerij. Ne pozabimo pa, da se mu je s podelitvijo Jakopičeve nagrade v letu 2011, priklonila tudi domovina.

Kustosinja: Saša Bučan