Pisave za trniče, Velika planina, prva polovica 20. stoletja

Pisave so podolgovati leseni pečatniki z vrezanimi simboli in okraski. Z njimi so pastirji odtiskovali v trniče, posebno vrsto močno osoljenega sira, ki so ga oblikovali v kepe, podobne čebuli in zgoraj koničaste. Še svež sir so okrasili z odtisom lesenih pisav. Tako okrašene so prekadili v bukovem dimu nad odprtim ognjiščem. Po 2. svetovni vojni je tradicija izdelovanja trničev in z njimi pisav začela počasi izginjati, vendar se ohranja še danes. Najbolj znani izdelovalci pisav za trniče so bili p. d. Zabršek, p. d. Svržina, p. d. Pikušek, Jožefa Humar – p. d. Debevčeva Zefa, p. d. Čevka, Tone Komatar – p. d. Pintar, p. d. Kocjan, p. d. Perne, p. d. Hban. p. d. Koželj in Andrej  Močnik – p. d. Preskar. Vsak med njimi je pustil na pisavah svojevrsten pečat.

Pisave za trniče so iz zbirke Vlasta Kopača (1913-2006), arhitekta, planinca, alpinista, ilustratorja in publicista, strokovnjaka na področju varovanja naravne in kulturne dediščine. Najmogočnejši spomenik njegovega dela je še danes ohranjena in zaščitena enkratna pastirska arhitektura in dediščina na Veliki planini. Po Kopačevi smrti, je bila na pobudo dr. Toneta Cevca in arhitektke Mojce Kopač, zbirka ob finančni podpori Občine Kamnik septembra 2007 odkupljena. Vsebuje 486 predmetov pastirske dediščine z Velike planine, ki je začela nastajati že v tridesetih letih 20. stoletja.