Oton Župančič na Zapricah v Kamniku

Leta 1919 je grajsko posestvo Zaprice podedoval po očetu Josip vitez Schneid pl. Treuenfeld (1869–1929). Družina je živela na Dunaju, počitnice pa so radi preživljali na gradu Zaprice, kjer so se družili tudi s t. i. Zapričani, počitnikarji – družinami znanih slovenskih pesnikov, pisateljev, kritikov, intelektualcev …, ki so v 20. in 30. letih 20. stoletja v poletnih mesecih več let zapored najemale stanovanja.

Že od leta 1919 dalje so se namreč v časopisnih člankih pojavljali oglasi za oddajo letnih stanovanj in sob za turistične namene na gradu Zaprice. V časopisu Jutro je tako omenjeno, da je julija 1929 na gradu Zaprice bivalo kar trideset letoviščarjev. Med njimi so bile družine pesnika, dramatika, prevajalca Otona Župančiča, pisatelja, gledališkega kritika in urednika Juša Kozaka, ki je poleti 1924 tu začel pisati roman Šentpeter, jezikoslovca, romanista, kritika in prevajalca prof. Franceta Šturma, literarnega zgodovinarja, gledališkega kritika, urednika in prevajalca prof. Franceta Koblarja, profesorja nemščine na I. državni gimnaziji v Ljubljani dr. Gregorina, družina Treo, družina Senekovič. Občasno jih je obiskala tudi Lily Novy.

Najbolj navdušen in zvest obiskovalec Zapric in Kamnika je bil Oton Župančič z družino. Oton Župančič je z ženo Ano (rojena Kessler, tudi svakinja pisatelja Frana Albrehta) in otroki Markom, Andrejem in Jasno preživljal eno- ali dvomesečne počitnice na Zapricah od leta 1923 dalje. Na Zapricah so preživljali počitnice vsaj sedem let.

Kot se spominja vnukinja Alenka Župančič, ji je njen oče Marko večkrat govoril, da so se imeli na Zapricah krasno, saj so imeli v okolici cel poligon za raziskovanje vse do Tunjščice in da so bili otroci cele dneve zunaj. Večkrat so jo mahnili tudi do Kamniške Bistrice in v planine. Oton Župančič pa je tudi izredno rad gobaril, za kar je bila okolica gradu odlična: »Ob počitnicah, ki jih preživi že nekaj let redno v prijaznem gradiču na Zapricah v Kamniku, je važen del njegove zabave in počitka posvečen gobam. Ko vstane od pisalne mize, se ob jasnih dneh z Markom ali Andrejem napoti v senčni zapriški gozd ter blodi po ure in ure za svojimi ljubljenkami. Tako se duh najlepše odpočije in zbere za novo delo …«

V Kamniku je Župančič začel pisati delo Veronika Deseniška. Kot je zabeležila njegova žena Ani, je prva dva dejanja napisal v juliju in avgustu 1923 v Kamniku, tretjega pa oktobra 1923 na Bledu. V Kamniku je pisal v stanovanju na gradu Zaprice, v lesenih lopah ob zunanji strani zidu, ki jih je imenoval  lastavičja gnezda, in po poročilu Fanike Kratnar tudi pri Vivodi v gostilni Pri vinski trti.

Nekaj verzov je posvetil tudi prijateljem iz Kamnika, denimo Ivanki Albreht in Faniki Kratnar, še najbolj znan pa je verz, ki ga je leta 1928 posvetil kamniškim gasilcem: »Ne boj se za pomoč, mi bdimo dan in noč!«, pa tudi besedilo za diplomo častnega meščana prijatelja Josipa N. Sadnikarja leta 1937.

»V Kamniku zaide Oton na kopališče na dan, ko je bil določen za ženske. Kopališče so upravljali usmiljeni bratje, česar pa Oton ni vedel. Frater ga vpraša: »Kaj pa Vi tukaj iščete?« Oton iztegne kazalec: »Kaj pa Vi tukaj iščete?«

In nenazadnje, Oton Župančič je leta 1928 postal častni meščan Kamnika. »Mesto Kamnik imenuje velikega slovenskega pesnika in besednega umetnika, svojega odličnega in dragega gosta gospoda Otona Župančiča ob 50-letnici njegovega rojstva v počastitev njegovega genijalnega dela in v priznanje dragocenih zaslug, ki si jih je pridobil za kulturo in jezik slovenskega naroda, za svojega častnega meščana,« je zapisano na diplomi, ki jo je naslikal slikar in grafik Miha Maleš, v pozlačenem rezljanem okvirju, delo kamniškega rezbarja Ivana Klemna.

Več o njem v katalogu Zgodovina gradu Zaprice, MMK, 2021.

Pripravila Zora Torkar