Miha Maleš, Prešernov Sonetni venec, 1937

Na pobudo literarnega zgodovinarja in prešernoslovca, Franceta Kidriča, ki je Miha Maleša povabil k sodelovanju pri pripravi Prešernovega zbornika, se je umetnik od 30. let 20. stoletja dalje tudi intenzivneje posvečal pesniškemu opusu Franceta Prešerna.
Leta 1937 je pri Maleševi Bibliofilski založbi izšel Prešernov Sonetni venec z Maleševimi ilustracijami v 180 oštevilčenih izvodih. Uvodno besedilo je zapisal Rajko Ložar. Vsak Prešernov sonet je Maleš dopolnil z dvema ilustracijama v črno-beli tehniki linoreza, le Magistrale ima eno samo. Gre torej za trideset celostranskih ilustracij – črno belih linorezov, ob katerih se zavemo, kakšen umetnik stoji za njimi, saj bomo v teh ilustracijah zaman iskali značilno opisovanje ali celo analizo izvirne Prešernove pesnitve – pred nami je samostojna in hkrati pesniškemu tekstu enakovredna likovna izpoved. Leta 1959 je pri koprski Založbi Lipa ponovno izšel Prešernov Sonetni venec z likovnimi zapisi Miha Maleša, a tokrat v nekoliko bogatejši, barvni izvedbi (trideset barvnih gravur) z uvodnim besedilom Franceta Steleta.
Prešernovo liriko, ki je tako polna ljubezenskih kot tudi domoljubnih čustev in misli, ki so večinoma zavite v obup in črnino, ki le na posameznih delih zavije v optimizem, spremljajo Maleševe podobe, mehki zapisi, ki so na eni strani realni in se spet zazibljejo v fantastično, ki so mehki in topli in spet na drugem koncu silno otožni.
V Sonetnem vencu tako že s samo izbiro tehnike prevladuje temna stran (risba na črnem ozadju), z ilustracijami pa se tako po likovni kot po pesniški strani gibamo med žalostjo in obupom na eni in nežno, igrivo melodijo veselega srca na drugi strani.