Krvavo znamenje v Podgorju pri Kamniku, 1510

Ravno sedaj se čisti in konservira krvavo znamenje iz leta 1510, ki stoji ob cesti na začetku Podgorja, kjer cesta prečka železnico. Ob konservaciji in restavraciji, ki jo izvaja Matej Turnšek, so najdeni tudi koščki barve oz. nekdanje poslikave.

Pa še nekaj o krvavem znamenju. France Stele ga je v topografskem opisu spomenikov Političnega okraja Kamnik med leti 1922 in 1929 opisal kot: « kamenit steber pravokotnega prereza s porezanimi robovi, stoječ na štirioglatem podstavku, ki se strešnato zoži k stebru. Steber se razširi zgoraj v slep tabernakeljski nastavek s štirimi plitvimi vdolbinami. Nad tem je masivna piramidna streha. Na vrhu je bila poprej kamenita krogla s trikratnim križem, sedanji vrhnji del je bil najden v Podgorju in pri zadnji restavraciji postavljen na steber, kjer se je menda že nekdaj nahajal. Na kamnu je letnica 1510 in na desni stranici dva kamnoseška znaka.«

Krvavo znamenje so postavili na mesto, kjer so se izvrševale smrtne kazni. Znamenje je verjetno služilo tudi za mejo mestnega pomerija, do koder je segala oblast mestnih organov.

Sodna praksa je od 16. pa do zadnje četrtine 18. stoletja za dosego priznanja redno uporabljalo skrajno krute metode mučenja (šele avstrijska cesarica Marija Terezija je leta 1776 iz pravnega reda odpravila torturo kot postopek izsiljevanja priznanja s prizadejanjem telesnih muk). Novoveško pravo je določalo, da procesa preiskave in izreka sodbe potekata stran od oči javnosti in sta strogo ločena od javne ceremonije razglasitve sodbe in kaznovanja.

Morišče je bilo nekdaj mesto zelo priljubljenih spektaklov, rabelj pa je moral svoje delo odlično opravljati, zato da ni razočaral množice. Njegovo delo je bila tudi predhodna natančno predpisana priprava prizorišča, naj so to bile vislice, grmada ali pa kolo, v katerega so vpeli telo kaznovanega.

Literatura:

France Stele. Politični okraj Kamnik.1922-1929.

Pina Gabrijan, Barbarstvo muk. Ljubljana 2015.

Božo Otorepec, Prebivalstvo Kamnika v srednjem veku. Kamniški zbornik 1956.

Zora Torkar