Kamničan Ivan Vavpotič in prva slovenska znamka

Slovenski realistični slikar Ivan Vavpotič, je svoje umetniško snovanje usmeril tudi k oblikovanju prve slovenske znamke. Verigarji so prve slovenske znamke, za katere je konec leta 1918 skice prispeval prav omenjeni umetnik. Tiskali so jih v Ljubljani in na Dunaju. V letih 1919 in 1920 so bile v redni rabi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v Vojvodini. Verigarji se od drugih znamk razlikujejo po svoji raznolikosti, saj se znamke z isto nominalno vrednostjo in istim motivom v podrobnostih lahko zelo razlikujejo. Tako velika raznolikost Verigarjev je večinoma posledica takratnega splošnega pomanjkanja. Pri tiskanju Verigarjev je namreč primanjkovalo papirja in barv, uporabljeni tiskarski stroji so bili mnogokrat že izrabljeni, pogosto pa je primanjkovali tudi izkušenj pri tiskanju. K raznolikosti so pripomogle tudi velike potrebe po znamkah v tistem času in zato hitenje pri tisku.

Osnovna zbirka Verigarjev obsega 100 znamk raznih motivov. Med njimi je najbolj znan suženj, ki trga verigo – od tod izhaja tudi ime za celotno serijo znamk. Poleg te teme se na Verigarjih pojavljajo tudi druge, med njimi mladenka s sokoli in angel. Na prvih znamkah iz te serije se pojavlja oznaka ‘Država SHS,’ ki je sprva predstavljala Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, na kasnejših pa oznaka ‘Kraljevina SHS,’ ki je predstavljala Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Ivan Vavpotič se je rodil 21. februarja 1877 v Kamniku. Gimnazijo je obiskoval 1888–1897 v Novem mestu, kjer je poleg rednega programa obiskoval še tečaj prostoročnega risanja. Po maturi je odšel v Prago, se vpisal najprej na konservatorij, a se kmalu prepisal na državno kraljevo akademijo, kjer je  študiral slikarstvo in figuralno kompozicijo pri V. Brožíku in V. Hynaisu, krajino pa pri J. Mařáku in M. Pirnerju. Med 1900 -1902 je študij nadaljeval v Parizu (École de Louvre, prof. B. Constant in École des Beaux Arts),  pol leta pa tudi na Dunaju. Diplomiral je 1905 v Pragi in tu postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine na Strakovi akademiji, hkrati pa nadaljeval tudi študij na specialki pri V. Hynaisu. Leta 1906 se je vrnil v domovino in do 1910 poučeval prostoročno risanje na realki v Idriji. V obdobju 1910–1915 je živel v Ljubljani kot svobodni umetnik, 1915 pa je opravil v Gradcu oficirski izpit in bil do 1918 pri Vojnem tiskovnem uradu (kot slikar na bojiščih in v zaledju). Po koncu vojne je  v letih  1926–1929  vodil scenografsko delavnico ljubljanske Drame in Opere, nato pa je do smrti leta 1943 deloval kot svobodni umetnik. V Ljubljani je bil eden glavnih pobudnikov in sodelavcev strokovnih združenj, organizator razstav, bil pa je tudi med pobudniki in ustanovitelji društva Lada II in DSLU, ter si prizadeval za izboljšanje gmotnih in moralnih razmer umetnikov.

Vavpotičev opus je izredno obsežen ter vključuje olja, risbe, skice, perorisbe, akvarele, pastele, tempere, po motiviki pa figuralne kompozicije, portrete v pleneru in interieru, krajine in tihožitja. Izdeloval je inicialke, vinjete, okrasne platnice in drugo drobno grafiko za knjižni in revialni tisk, knjižne ilustracije, risbe za prigodne namene, karikature, plakate za gledališke nastope, stalni lepak za ljubljanski velesejem idr.

Pripravila: Saša Bučan