Kako je nastala Prvomajska ulica v Kamniku (iz družinskega arhiva Jelke Otrin)

Konec petdesetih let dvajsetega stoletja se je začel premik od paradigme veličasten delovni, beden bivalni prostor do nove: ob prijetnem delovnem okolju so v skupnosti poskušali zagotoviti vsakemu delavcu spodobno bivanje v družinskem okolju. Podjetja so začela z gradnjo stanovanjskih sosesk – nastajali so bloki, dupleksi in štiristanovanjske bivalne enote. Če se nisi odločil za najem stanovanja, si si lahko pridobil ugoden kredit za gradnjo individualne hiše. V nadaljevanju bomo povzeli zgodbo o nastajanju soseske med Kamnikom in Duplico na prihodnji Prvomajski ulici. Povedala nam jo je gospa Jelka Otrin.

Med Kamnikom in Duplico so se po drugi svetovni vojni razprostirala polja in travniki s kozolci. V bližnji tovarni Stol sta se zaposlila Jelkina starša Gregor in Francka Kotnik iz Lukovice. Leta 1955 sta začela pridobivati dovoljenja za gradnjo hiše, še istega leta sta dobila sklep uredbe o zidanju stanovanjskih hiš delavcev in uslužbencev pri zemljišču Splošnega ljudskega premoženja v upravi LOMO Kamnik. Gradnja se je lahko začela. Iz pripovedovanj in s fotografij Jelkinega starega očeta Franceta Cerarja lahko razberemo, kako zelo drugačen podvig je bil takrat gradnja hiše. Delali so v prostem času praktično vsak dan in vse vikende. Na pomoč so solidarno priskočili prijatelji, sorodniki in sodelavci iz službe. Vsa dela so opravili ročno in s preprostimi orodji. Najprej so postavili leseno barako za shranjevanje orodja in materiala. Če se je delo zavleklo, so v njej tudi zasilno prenočili. Parcela seveda ni imela ne vode in ne elektrike, tako da so jo sprva s konjsko vprego iz reke Kamniške Bistrice vozili do parcele. Pozneje je oče izkopal enajst metrov globok vodnjak, ki je zagotovil vodo tudi prihodnjim graditeljem hiš na Prvomajski ulici. S konji so iz reke tovorili tudi kamenje in pesek, iz Lukovice pa les za grušt (ohišje). Ta pot se je lahko hudo zavlekla, saj je furman napravil postanke v prav vsaki gostilni ob poti. Malicali so v Stolovi tovarniški menzi na Duplici, kjer so lahko izkoristili bone.

Decembra leta 1958 so se Kotnikovi vselili v svoj novi dom, ki še ni bil čisto dokončan. V naslednjih letih je dobival vse lepšo podobo. Kmalu so se pridružili tudi prvi sosedje, ki so prišli iz različnih okolij: iz Palovč, Moravč, Tuhinjske doline in tudi z Dolenjske in Primorske. Bili so zelo povezani in so si medsebojno pomagali in se tudi družili. Samooskrbnost so jim zagotavljali zelenjavni vrtički ob hišah in tudi medsebojna menjava pridelkov med sosedi. Prvomajska ulica je dobila 14 hiš in 63 prebivalcev. Sosedska pomoč se je po razmahu avtomobilnosti nadaljevala tudi pri gradnji garaž.

Takole je še zapisala Jelka Otrin: »Odraščali smo v ulici z makadamsko cesto, hiše so bile brez ograj,  naše igre in druženja so potekale enkrat pri enem, drugič pri drugem sosedu. Mnogo teh trenutkov je zabeleženih na fotografijah in filmih.«

V ulici še vedno živi pet čilih začetnikov in kar štirje med njimi so že dosegli častitljivo devetdesetletnico. Njihovi potomci so kljub asfaltni cesti in ograjam okrog hiš še vedno povezani. Utrip ulice se nadaljuje tudi v novem času, a na drugačne načine kot takrat.

Marko Kumer