Javno vodstvo po razstavi Ivan Vavpotič

S kustosinjo razstave, Sašo Bučan, se bomo sprehodili po življenju in delu velikega slovenskega umetnika ter si ob tej priložnosti ogledali še nova dela slikarja, ki jih je galerija Miha Maleš pridobila iz Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodne galerije.
Razstava Ivan Vavpotič, velikan portreta, orisuje umetnika na vseh ravneh njegovega delovanja. Vavpotič namreč ni bil le meščanski portretist, s čimer ga najraje povezujemo, ampak je bil izjemno nadarjen umetnik, ki je zagotovo postavil slovenski knjižni ilustraciji temelje, v kateri je izstopal. Ivan Vavpotič, rojen leta 1877 v Kamniku, je gimnazijo obiskoval v Novem mestu, kjer je poleg rednega programa obiskoval še tečaj prostoročnega risanja. Po maturi je odšel v Prago, kjer je študiral slikarstvo in figuralno kompozicijo. Med 1900 -1902 se je študijsko izpopolnjeval v Parizu. Po diplomi je ostal v Pragi in postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine na Strakovi akademiji. Leta 1906 se je vrnil v domovino in do 1910 poučeval prostoročno risanje na realki v Idriji. V obdobju 1910–1915 je živel v Ljubljani kot svobodni umetnik, 1915 pa je opravil v Gradcu oficirski izpit in bil do 1918 pri Vojnem tiskovnem uradu (kot slikar na bojiščih in v zaledju). V letih 1926–1929 je vodil scenografsko delavnico ljubljanske Drame in Opere, nato pa je do smrti deloval kot svobodni umetnik. V Ljubljani je bil eden glavnih pobudnikov in sodelavcev številnih strokovnih združenj, organizator razstav, bil pa je tudi med pobudniki in ustanovitelji društva Lada II in DSLU, ter si prizadeval za izboljšanje gmotnih in moralnih razmer umetnikov. Vavpotičev opus je izredno obsežen ter vključuje olja, risbe, skice, perorisbe, akvarele, pastele, tempere, po motiviki pa figuralne kompozicije, portrete v pleneru in interieru, krajine in tihožitja.