Dedek Mraz in kamniške delovne organizacije

ŽE PRIŠEL JE MED NAS STARI DOBRI DEDEK MRAZ

Dedek Mraz in kamniške delovne organizacije

Novoletna jelka z dedkom Mrazom gotovo sodi med najprisrčnejše in najbolj pristne šolske prireditve, ker se med vsemi edina osredotoča na otroka, pa naj ta še verjame v bajeslovna bitja ali ne več. Dedek Mraz je bil, kljub svojemu sovjetskemu izvoru, vedno tudi izrazito apolitičen in brez vsake ideologije. Predvsem je bil poetičen in pravljičen in kot tak blizu vsem otrokom. Nobene palice za poredne, nobenih parkljev, ki kaznujejo, nič odvečnih vprašanj o pridnosti in ubogljivosti. Tudi za učiteljice in redke učitelje je bilo šolsko praznovanje novega leta najljubša prireditev. Novoletno praznovanje z dedkom Mrazom je hitro preraslo v priljubljeno in zelo obiskano prireditev, ki je združevala staro in mlado.

V šolski kroniki osnovne šole Motnik sem našla podatek, da je bilo prvo novoletno praznovanje s klasično scenografijo, torej z novoletno jelko, dedkom Mrazom, njegovim spremstvom in darili za učence organizirano leta 1948. Otroci iz  OŠ Šmartno so doživeli prvi obisk dedka Mraza leta 1950, tuhinjski šolarji pa so se ga razveselili leta 1951.[1] Učenci so bili skromno obdarovani z zvezkom, svinčnikom in seveda s slaščico. Povsod je bila pobudnica prireditve AFŽ (Anifašistična zveza žena)[2], denarna sredstva so prispevali vaščani s prostovoljnimi prispevki, Kmetijske zadruge Motnik, Šmartno in Laze v Tuhinju. Sindikalna podružnica Okrajnega magazina Kamnik (kasneje trgovsko podjetje Kočna Kamnik) je šmarskim učencem podarila še družabne igre in 2000 din. Tovarna Titan pa je obdarila vse tuhinjske otroke z metrskim blagom. Učenci so recitirali, peli, plesali, predvsem pa so se izkazali mladi igralci. V času, ko so bile materialne razmere še zelo težke, se je prireditev z obdarovanjem še posebno toplo zapisala v otroška srca.

Spomnim se svoje mame, Vide Drovenik, učiteljice v Zg. Tuhinju, s kakšno zavzetostjo je organizirala »dedka Mraza«. Od tega, da je z učenci pripravila kulturni program, do zbiranja denarja za obdaritev in novoletne okrasitve. V učilnici so se na šolski novoletni jelki bleščali  naši okraski in svetile naše lučke. Šele ko se je šolska prireditev končala, ko so odšli še zadnji obiskovalci, smo jih sneli in okrasili našo domačo novoletno jelko. To je trajalo  vse dotlej, da si je šola lahko privoščila  lastno novoletno okrasje. Verjamem, da se je kaj podobnega dogajalo tudi na drugih podružnicah, da so podobno ravnale tamkajšnje učiteljice.

Leta 1960 so se otroci tuhinjskih šol še zelo razveselili  posebnega sprevoda  dedka Mraza na tovornjakih.[3] Kolona kamionov v organizaciji Zveze prijateljev mladine je prikazovala prizore iz  najbolj znanih Grimmovih pravljic in polarne kraje. Dedek Mraz in njegovi pravljični spremljevalci so otroke obdarovali s slaščicami. Tega sprevoda se tudi sama zelo dobro spominjam. Zdel se mi je popoln.

Leta 1963 so kamniške delovne organizacije prevzele patronat[4] nad šolami v občini. Iz šolske kronike ni razvidno, po kakem ključu so si razdelile posamezne šole. Tuhinjska šola je imela s svojim patronom tovarno usnja Utok še posebno srečo. Za prijeten začetek so za dedka Mraza pogostili vse učence s slaščicami iz kamniške slaščičarne Vesna. Šolo so obiskali predstavniki podjetja, verjetno sindikalisti in prisostvovali novoletni prireditvi. Podarili so tudi 100000 din za izgradnjo šolskega igrišča.

Patronat tovarne Utok je z obojestranskim sodelovanjem prerasel v trdno navezo, ki je trajala skoraj tri desetletja,[5] vse dokler v začetku devetdesetih tovarne ni pogoltnil stečaj.[6] Posebno prisrčna so bila novoletna srečanja, ko je učence običajno obiskal kostumirani dedek Mraz s svojim spremstvom, snežinkami, vilami, palčki, jeleni, zajčki… Dogajalo se je tudi, da dedek Mraz osebno ni utegnil. Takrat je poslal le predstavnike sindikata, ki so prinesli darila v njegovem imenu. Dragim gostom so otroci vedno pripravili kulturni program, učiteljice pa smo jih pogostile s prigrizkom. Poudariti velja tudi to, da si je direktor tovarne gospod Horst Hafner velikokrat vzel čas in se osebno pridružil novoletnemu obisku. Še posebno je znal nagovoriti učence.

Šolarji so vsako leto naštudirali pravljično igro in jo zaigrali na novoletni obdaritvi  otrok Utokovih delavcev. (Tovarniški dedek Mraz). Za otroke je bila to priložnost, da so se predstavili izven domačega kraja in so se teh nastopov posebno veselili. Seveda pa so bili kot nastopajoči pogoščeni in še posebej obdarjeni. V spominu mi je ostalo še zadnje srečanje z Utokovci 1990[7], ko so v prednovoletnem času obiskali šolo in obdarili vsakega učenca z bogato darilno vrečko. Takrat je bilo na šoli 75 učencev.

Podobno se je dogajalo na vseh ostalih podružničnih šolah. Če se prav spominjam, je za podružnico Šmartno bogato skrbela Kočna Kamnik vse do razpada podjetja. Podružnica Sela je bila pod patronatom industrijskega kombinata Svit, šola na Lokah pod Svilanitom, Motnik pod tovarno Stol. Patron  OŠ Toma Brejca je bila tovarna Titan.

Vendar pa sodelovanja niso bila povsod tako plodna kakor pri nas v Tuhinju. Kolikor mi je znano, so nekateri patronati hitro ugasnili ali pa so delovali le občasno. To je bilo odvisno od različnih dejavnikov, na eni strani od zavzetosti sindikata v delovni organizaciji. Koristilo je, da je bila mama kakšnega učenca ali kak krajan član ožjega vodstva sindikata. Na drugi strani pa je bilo veliko odvisno od učiteljic, njihovih pobud in vzdrževanja komunikacije z delovno organizacijo. Kjer se je vse to sestavilo, je bilo sodelovanje dolgotrajno in v korist vseh, zlasti pa šole in učencev.

Bilo je luštno, to lahko trdim v lastnem imenu, saj sem bila  od leta 1975 pa vse do konca aktivno vključena. Vodila sem dramski krožek, kjer smo pripravljali igre in recitacije; skrbela sem za povezavo med predstavniki sindikata in šolo. Učence sem spremljala v Kamnik na Utokove prireditve, pri čemer so vedno poskrbeli za tudi prevoz. Prepričana sem, da bi isto potrdili tudi učenci in vsi, ki so nastopali na prireditvah. Tekom let se je razvil občutek pripadnosti Utoku, imeli smo ga za svojega. Najbolj luštno pa je  prav v času dedka Mraza.

Šolske kronike dokumentirajo, da ima dedek Mrazom na Kamniškem več kot sedemdesetletno tradicijo. Verjetno podobno velja za celotni slovenski prostor. Z njim so se lahko poistovetili vsi otroci ne glede na etnično in religiozno (ne)pripadnost. Vse to še kako velja tudi danes, kar me utrjuje v prepričanju, da si   dedek Mraz zasluži svoje mesto v prazničnem koledarju tudi v današnjih časih.

Tanja Drovenik Čalič, prof. razrednega pouka

#naprejvpreteklost #veselimuzej

Opombe:

[1] Šolska kronika šole osnovne šole Motnik, šol. leto 1948/49, Šolska kronika šole osnovne šole Šmartno v Tuhinju, šol. leto 1950/51, Šolska kronika šole osnovne šole Zg. Tuhinj šol. leto 1951/52.  Takrat so bila sedanje podružnice še samostojne šolske organizacijske enote.

[2] AFŽ je bila razpuščena že leta 1953, čeprav se je ime poljudno še dolgo uporabljalo.

[3] Šolska kronika šole osnovne šole Zg. Tuhinj, šolsko leto 1960/61.

[4] Beseda patronat je pravzaprav arhaični relikt iz zgodovine šolstva pred uvedbo 3. ljudskošolskega zakona 1869, ko je imel zemljiški gospod patronat nad šolo na svojem posestvu.

[5] Drovenik Čalič, Tanja, Šola na Hribu, kronika osnovne šole Zg. Tuhinj:58,59

[6]Učenci so tradicionalno predstavili daljši kulturni program za Utokove upokojence ob dnevu usnjarjev  (novembra) v prostorih tovarne ali pa v Kulturnem domu Kamnik. Sodelovali so tudi na drugih tovarniških  prireditvah.  vodstvo tovarne je vedno prisluhnilo željam in potrebam po učnih pripomočkih.

[7] Utok je šel v stečaj februarja 1991.