DECEMBRSKI DOBRI MOŽJE - Dedek Mraz iz Kamniške Bistrice

Dedek Mraz je mitološki dobrotnik, ki obdaruje otroke v tednu pred novim letom, a najbolj pogosto v noči z 31. decembra na 1. januar. V slovenski kulturi se je uveljavil v času socialistične Jugoslavije. Temelji na ruskih legendah iz leta 1930, kjer se imenuje Ded Moroz in je poročen s starko Zimo, ki se po rusko imenuje Zima Staruha.

 Gasparijeva Starka Zima

A v Sloveniji je obveljalo, da dedek Mraz živi pod Triglavom ter variantno še v drugih alpskih dolinah in predgorjih. Torej se kamniški Dedek pripelje iz Kamniške Bistrice. Slikar Maksim Gaspari je leta 1952 z risbami standardiziral njegovo zunanjo podobo. Obleka, ki jo nosi je slovenska, s slovenskimi vzorci na dolgem kožuhovinastem plašču ter s tradicionalno polhovko na glavi. Tak je bil prvič objavljen na naslovnici Cicibana decembra 1949, naslikal pa ga je slikar Janez Vidic, a je imel dedek Mraz tedaj še ruski beli plašč. V kožuh ga je oblekel šele Maksim Gaspari, prav zato, da bi se ločil od ruskega originala, in njegov plašč še dodatno okrasil s slovenskimi ornamenti, na hrbet pa mu je zadegal slovenski koš. Leta 1952 je Republiški odbor Zveze prijateljev mladine, ki je izdal tri Gasparijeve razglednice, »uzakonil« prav Gasparijevo podobo Dedka Mraza. Maloštevilni javni nasprotniki režima so ga zmerjali z rdečim Miklavžem. Toda Dedek se je prijel in v naslednjih desetletjih pogumno zakorakal po slovenskih ulicah in trgih.

Dedek Mraz ima vse otroke zelo rad in ne dela nikakršnih razlik med njimi. O njem obstaja veliko različnih pesmic, še najbolj znana je Siva kučma, bela brada, ki jo je napisal Janez Bitenc. Še danes se lik Dedka Mraza pojavlja v nekaterih podjetjih in ustanovah, ko v mesecu decembru obdaruje otroke zaposlenih ter na različnih javnih prireditvah za otroke v večjih slovenskih mestih, v gledališčih, kulturnih domovih, kinematografih ter vrtcih in osnovnih šolah.

SIVA KUČMA, BELA BRADA  ali IKONOGRAFSKA PODOBA DEDKA MRAZA                                          

Glavne lastnosti, po katerih se dedek Mraz v Sloveniji loči od Božička in svetega Miklavža: vizuelno – ima krajšo sivo brado in sive lase; je realno bitje; starejši dobro ohranjen možakar bistrih misli. Živi pod Triglavom ter variantno v Kekčevi deželi, na Pohorju ali v dolini Kamniške Bistrice. Otroke obdaruje na Silvestra ali na novoletno jutro v domačem krogu. V podjetjih pa lahko že precej prej – v decembru od Miklavža dalje enkrat. Oblečen je v ovčji krznen plašč z navznoter obrnjeno dlako in okrašen s slovenskim ornamentom, v roki ima sprehajalno palico, na glavi ima polhovko z zataknjeno smrekovo vejico, na rokah ima volnene rokavice s palci. Obut je v visoke usnjene škornje. Darila deli iz koša ali iz žitnih kit pletenega cekarja s slovenskih ornamentom. Po navadi nima spremljevalcev, lahko pa ga spremljajo palčki, živali, snežinke, snežaki, medvedi, zajci ter druga bitja iz ljudskih pripovedk in pravljic Pripelje se s sanmi na konjsko vprego ali vozom na konjsko vprego ali pride peš.

PRIHOD DEDKA MRAZA V SLOVENSKO KULTURO

Po drugi svetovni vojni že ni bilo več zaželeno slavljenje Miklavža in božičnih praznikov. Čeprav moramo omeniti, da je bil do leta 1952, 25. december še praznik in dela prost dan. A namesto božiča so vse bolj promovirali slavljenje novoletne jelke. Prvič so ga organizirali leta 1948 na ljubljanskem Kongresnem trgu in v športni dvorni Tabor. Jeseni leta 1949 se je sestal Izvršilni odbor Ljudske prosvete Slovenije in pripravil navodila za praznovanje novega leta. Še vedno so slavili partizansko vojsko, ki pa so ji že dodali dedka Mraza. Ta je moral obdariti VSE otroke. Praznovanja so sprva organizirale članice Antifašistične fronte žena, kasneje pa je dedka Mraza pod svoje okrilje sprejela Zveza prijateljev mladine: prevedli so gledališko igro Dedek Mraz Marine Šurinove. Dedek Mraz je tako prav z dekretom prišel v vsako slovensko vas in mesto. Iz časopisja razberemo, da je bil leta 1952 prvi sprevod po Ljubljani, dedek Mraz na vozu pa je bil »star, spoštljiv slovenski očak s pipo v ustih«.

IKONOGRAFIJA NOVOLETNE JELKE OZ. SMREKE                        

Na začetku je bila seveda prava – uplenjena v bližnjem gozdu, ki so bili itak vsi državni – torej naši. Okrasje so bili lahko tudi domači preprosti piškoti iz moke, vode in malo sladkorja. Ali pa sladkorni bomboni oviti v raznobarvne svetleče papirčke ali celofane. Bolj imoviti so si nakupili srebrne ali zlate krogle – bunke iz materiala, ki se je sila rad razletel na tisoč koščkov. Nekateri so na drevo pogumno pritrjevali tudi barutanske čudežne svečke. Na koncu si lahko dodal še posebej nakupljene laske ali pa si vse skupaj posprejal z umetnim sprejem – imitacijo snega.

KAKO JE BILO V KAMNIKU

V Kamniški Bistrici domuje,

vse otroke obdaruje.

Morda obdari tudi nas

naš stari, dobri Dedek Mraz!

V obdobju od leta 1960 do 1990 je dedek Mraz redno obdaroval otroke uslužbencev, delavcev v kolektivih. Otroci so mu pisali pesmice oziroma sezname želja.

Sindikalni dedek Mraz je pogosto prinesel darila z repertoarja tovarne, ki je obdarovala. Na primer brisače pri Svilanitu, škornji pri Utoku, veliko manevrskega prostora je imelo Trgovsko podjetje Kočna. Toda prav avtor tegale zapisa se spominja vsakoletnega razočaranja po nestrpnem odpiranju darila, ko se je soočil z balico frotirastega blaga, pripravljenega za ukrojitev otroške pižamice. Poseben program so pripravljale tudi kamniške osnovne šole, ki so bile povezane z lokalnimi podjetji. Tako je bilo tradicionalno sodelovanje Osnovne šole Toma Brejca s Titanom in Osnovne šole iz Tuhinja s tovarno Utok. O tem boste lahko več prebrali v prispevku Tanje Drovenik Čalič.

Mladinsko kulturno društvo Pedenjmožic je v prvih letih svojega delovanja  v letih od 1982 do 1985 pripravljalo tudi otroško predstavo, ki jo je ponudilo za izvedbo kamniškim podjetjem ali okoliškim krajevnim skupnostim.

DANES

Po osamosvojitvi leta 1991 je tudi v Sloveniji Dedku Mrazu začel konkurirati v rdeče odeti koka-kolin Božiček, ki je bil poprej v glavnem nepersonificiran. Toda v podjetjih za obdaritev menda še vedno večinoma naročijo dedka Mraza in si le redki zaželijo Božička. Toda otroci nekako poenotijo podobo Božička in dedka Mraza in se zaradi podvajanja ne sekirajo preveč. Na koncu sploh ni pomembno, ali je dobri mož rdečega ali črnega porekla, samo, da prinese darila. Dedek Mraz je sicer nastal na pobudo komunistične oblasti, a je z leti presegel ideološke okvire in tako postal tudi del slovenske decembrske tradicije. Tako v Sloveniji na veliko veselje otrok darila nosijo trije dobri možje: Miklavž, Božiček in Dedek Mraz.

Dedek Mraz želi srečno Novo leto😜avtor besedila BONAVITA DIETRICH, MMK

#najprejvpreteklost #veselimuzej