Komendska keramika

Lončarstvo je na kamniško-komendskem območju ena najstarejših obrti, saj se že od 14. stoletja dalje omenjajo bogata nahajališča gline v Tunjicah pri Kamniku in v Komendi. Leta 1781 je potopisec Herman zapisal, da je Komenda najmočnejše lončarsko središče v deželi Kranjski, saj je v Komendi in okoliških vaseh lončarilo 74 posameznikov.

Po 1. svetovni vojni je komendsko lončarstvo začelo nazadovati zaradi predelave črnih kuhinj v bele z zidanimi štedilniki in industrijsko kovinsko posodo. Leta 1929 so se lončarji povezovali v Lončarsko zadrugo Komenda. V njej je imel pomembno vlogo Janez Štrcin, ki  je za delo priskrbel dve veliki peči, nekaj lončarjev pa poslal v uk v Ljubljano.

Repliko stare lončarske peči in kar veliko komendske keramike še danes lahko vidite v Lončarjevem muzeju v Podborštu pri Komendi, pa seveda tudi v drugih muzejih.

Izdelki komendskih lončarjev so prepoznavni po svetlejših tonih glazure – rumenorjavi in svetlo zeleni, okras je sestavljen iz pikic, vijug, pentelj in cvetov. In med njimi so različne oblike, od loncev, latvic, posod za peko na ognjišču do pekačev in modelov za peko potic.

Danes je v Komendi komaj kaj sledi o nekdanji lončarski slavi. Med zadnjimi lončari Franc Kremžar s svojimi hčerami iz Gmajnice pri Komendi. Kremžar izhaja iz rodu lončarjev, saj je glineno posodje izdeloval že njegov ded, prav tako njegova starša. Po drugi svetovni vojni sta se leta 1948 zaposlila v Lončarski zadrugi Komenda, oče pa je lončaril tudi doma. Tudi Franc se je leta 1970 zaposlil v lončarskem podjetju Komenda. Leta 1985 je zapustil podjetje in postal samostojni lončarski obrtnik. Tako se je zanj začelo obdobje obrtnega izpopolnjevanja, ustvarjalnega iskanja novih poti in dejavnega dela v stanovskem združenju obrtnikov. Leta 1988 mu je obrtna zbornica Slovenije podelila naziv mojstra domače obrti.

Pripravila: Zora Torkar