Lojze Perko - Med viharjem in jasnino

V prostorih Galerije Miha Maleš je na ogled pregledna spominska razstava ob štirideseti obletnici smrti slovenskega slikarja Lojzeta Perka (1909-1980), ki so jo pripravili v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Razstava povezuje njegovo delo na področju risbe, slikarstva in ilustracije, njen namen pa je pokazati javnosti čim bolj raznoliko in vsestransko podobo umetnikovega dela.

Vsebinski izbor, ki verodostojno prikaže razpon in pomen avtorjeve likovne ustvarjalnosti v kontekstu prostora in časa, v katerem je ustvarjal, tako nosi retrospektivni značaj. Izbor iz umetnikove likovne zapuščine se osredotoča na slikarjevo genezo, v kateri občutno odmeva vpliv slikarstva Franceta Kralja in Neodvisnih, temu sledi postakademsko povojno obdobje kjer se nam slikar razkriva predvsem v intimnih portretih otrok ter zaključuje z zrelo dobo, ki kaže njegovo intimno zvezo z notranjskim prostorom.

Lojze Perko je bil odlični krajinar, ki se je izražal tudi v drugih motivnih zvrsteh. Najbolj znani so njegovi portreti otrok, v katerih je dosegel zavidljivo stopnjo likovne svežine. V številnih slikah je ohranil izginjajoče podobe slovenske pokrajine, vaške arhitekture in kmečkega življa. Zgovorni so njegovi žanrski motivi iz kmečkega življenja: kmečka dela in opravila, delo na polju, praznovanja, podeželski sejmi, ljudski običaj. Med drugim je Perko leta 1942 ilustriral Levstikovega Martina Krpana. V Perkovem slikarstvu se prepletajo pred vojno uveljavljene slogovne smeri, saj se je razvijal v tradiciji poimpresionizma, predvsem ob slikarjih barvnega realizma, ki so mu bili po tematiki in razpoloženju najbolj sorodni.

Lojze Perko se je leta 1936, pri sedemindvajsetih letih, vpisal na državno moško obrtno šolo v Ljubljani, kjer ga je v kiparstvu in slikarstvu poučeval in vodil profesor France Kralj. Leta 1940 je zapustil domovino in nadaljeval študij na bolgarski umetnostni akademiji v Sofiji. Zaradi druge svetovne vojne se je moral leta 1941 vrniti domov in odložiti študij do konca vojne. Na ­Dolenjsko, v vas Podgrad pri Novem mestu, je prvič prišel še kot reven študent pozno spomladi leta 1941, ko je zaradi vojne prekinil študij na bolgarski umetnostni akademiji. Pod streho ga je vzela krojaška ­družina Turk, s katerimi je slikar spletel trdne prijateljske vezi, zaradi katerih se je redno vračal v Podgrad. Podobno je prijateljeval s tremi novomeškimi družinami -Gunde, Andrijanič in Kozina –, o čemer pričajo dela, ohranjena v zapuščini omenjenih družin, ki jih predstav­ljajo na ­razstavi. Po vrnitvi domov, se je naselil  v Kamniku, kjer si je ustvaril družino. Istočasno pa se je še dodatno izpopolnjeval v ateljeju Petra Lubarde na Cetinju v Črni gori, kjer je leta 1949 končal specialko. Leta 1968 se je naselil v domači Notranjski. V Dolenji vasi pri Cerknici si je uredil slikarsko delavnico in slikal pokrajino kar iz delavnice. Večina njegovih slik zato prikazuje motive iz Notranjske, občasno pa je potoval po drugih slovenskih pokrajinah, ki jih je tudi upodobil na svojih slikah.

__________________________

KOLOFON

Gostujoča razstava Lojze Perko – Med viharjem in jasnino. 24. 3. – 13. 8. 2021. Medobčinski muzej Kamnik – Galerija Miha Maleš. Zanj: mag. Zora Torkar Razstava Dolenjskega muzeja Novo mesto Zanj: Jasna Dokl Osolnik Avtorica razstave: Katarina Dajčman, Dolenjski muzej Novo mesto Koordinatorica: Saša Bučan, Galerija Miha Maleš Oblikovanje: Vladimir Ristić Projekt sta financirala: Ministrstvo za kulturo RS in Občina Kamnik