Nagrobnik družine Dindijev, 2. polovica 1. stoletja, Kamnik

Odkrili so ga okoli leta 1830 v Kamniku, pod gradom Zaprice. Pozneje so ga vzidali v vogal nekdanje gostilne Pri Krištofu – danes Ideja Kamnik (Šutna št. 35), od koder so ga leta 1968 prestavili v lapidarij kamniškega muzeja.

Na nagrobniku je vklesano: C(aio) Dindio Blando et Octaviae P(ublii) f(iliae) Quartae, C(aio) Dindio Blando f(ilio) an(norum) VIII

Gaju Dindiju Blandu in Publijevi hčeri Oktaviji Kvarti, sinu Gaju Dindiju Blandu, staremu osem let.

Nagrobnik je iz sivega ihanskega apnenca. Na napisnem polju so lepo vklesane črke. Na ožjih stranicah pa je v reliefu vklesan vrč – kantharos, iz katerega raste vinska trta z grozdi (to je simbol neusahljivega življenja) ter po dva delfina. Po celotnem spomeniku so se ohranili ostanki barvnih pigmentov s katerimi je bil nagrobnik obarvan.

Družina Dindijev naj bi izvirala iz metalurškega mesta Praeneste (Palestrina), 35 km jugovzhodno od Rima. Obrtniško mesto iz katerega so znani izdelovalci nakita, kovinskih zrcal, posodja, bronastih kipov in drugih okrasnih predmetov. V Cezarjevem obdobju je v mestu živelo največ oseb z imenom Dindius. Proti koncu rimske republike so gospodarsko močne družine izumrle ali pa so se odselile v Oglej/Akvilejo (Aquileia) in od tam proti vzhodu. Osebno ime Blandus pa se je pogosto uporabljalo za obrtniški sloj prebivalstva.