Sodobna umetnost

Vavpotič se je pogosto ukvarjal s svojo podobo. Ohranjeni so številni avtoportreti, na fotografiji pa vidimo enega zadnjih, ki ga je umetnik naslikal v poznejšem obdobju. Za Vavpotiča značilni realistično obravnavan portret spregovori o umetnikovem zunanjem videzu, a hkrati skozi njegov pogled zaznavamo tudi človeka, njegova notranja občutenja, ki ga kažejo kot nekoliko zaskrbljenega, morda celo zagrenjenega, neizpolnjenega človeka.

Maleš je v središčno os slike postavil ljubezenski par v objemu. Plavolaska v zeleni obleki, ki se oklepa mladeniča okrog vratu stoji s hrbtom pred nami, mladenič jo objema okrog pasu, katerega obraz v profilu se obrača nazaj k soncu, medtem ko je njegov korak usmerjen naprej, v nasprotno smer. Prizorišče z nizkim očiščem je travnik, ki je posut, s shematičnimi rožicami, obzorje pa zapirajo prav tako shematično narisane gore. Upodobitev obzorja je nakazana z belino lista, s kančkom modre modrine na eni strani in rumenim soncem na drugi, kar dobro asociira na upodobitev nestanovitnega in spreminjajočega majskega neba.

Savinškov kip Noseča iz leta 1949 prikazuje žensko figuro z drobno ovalno glavico ter s široko zaobljenim telesom. Na napetem trebuhu počivajoči roki nakazujeta na stanje pričakovanja upodobljene ženske. Na pričujočem kipu je Savinšek opustil vse podrobnosti, ki bi ovirale razumevanje in videnje telesa, njegovega volumna.

Od leta 1934 začne nastajati Maleševa znamenita serija Tivolijev, krajinskih izrezov našega nekdaj najlepšega parka v Ljubljani v različnih letnih časih. Iz še tako navadnega motiva je Maleš znal izvabiti razpoloženje narave. Pred nami so drevesa, komaj vidna v snežnem metežu, postavljena v breg, zasnežene sprehajalne poti, samotni sprehajalec. Ob tem je treba poleg kolorističnih vrednot, ki jih Tivolski motivi prinašajo v razvoj slovenskega krajinarstva poudariti tudi kompozicijsko pretehtanost in celo smisel za melodijo upodobljenih dreves in ljudi.

Leta 1937 je pri Maleševi Bibliofilski založbi izšel Prešernov Sonetni venec z Maleševimi ilustracijami. Uvodno besedilo je zapisal Rajko Ložar. Vsak Prešernov sonet je Maleš dopolnil z dvema ilustracijama v črno-beli tehniki linoreza, le Magistrale ima eno samo. Gre za trideset celostranskih ilustracij – črno belih linorezov.

Maks Koželj je ustvaril številne upodobitve mesta Kamnik in veličastnih Grintovcev v odličnih akvarelih ter v tehniki olja.

Delo Ples v Kazini ali Pustni ples izraža tisto, čemur se je Cuderman v svojem slikarstvu najizraziteje posvečal – figuro kot tako, ki mu je bila večen navdih.

Pred nami sedi žena v gorenjski narodni noši brez pokrivala, v njenem naročju je deklica z igračo v rokah, poleg njiju sedi fantek s knjigo. Vsi so kustumirani v malce predelano narodno nošo, taka je zlasti fantovska noša z irhastimi hlačami, naramnicami in rutko.

Leta 1954 je nastalo delo akademskega slikarja Lojzeta Perka (1909-1980), ki prikazuje tovarno Utok v Kamniku, ko je bila nacionalizirana in se je iz nekoč manjšega zasebnega usnjarskega obrata Toneta Knafliča izjemno razširila. Perko je sliko zasnoval z dvoriščne strani.

Grafično delo Pearl Earring, v tehniki lesoreza in ročno odtisnjeno, je delo kamniškega umetnika mlajše generacije, Oliverja Pilića.

Osnova Savinškovega dela je ženska figura. Prav zato je v njej študiral probleme ravnotežja, konveksne in konkavne forme, ravnine in krivulje, proporce, gibanje. Prehod iz frontalne stojne drže v razgiban položaj je našel v temi plesalk, kjer pa je obraze podajal shematično in tako kot nosilca posamične plastike izpostavil gibanje. Donirano delo je tako najbližje delu Ritem I iz leta 1953.