Namizna ura s turško glavo, 17. stoletje

V spomin zmage nad Turki pred Dunajem leta 1683 naj bi izdelovali tudi namizne ure v obliki turške spačene glave.

Bitka pri Dunaju, ki se je zgodila 12. septembra 1683, je bila odločilna vojaška bitka med osmanskim cesarstvom in zavezniškimi silami, ki so jih sestavljali predvsem Poljska pod vodstvom kralja Jana III. Sobieskega ter Sveti rimski cesar Leopold I., skupaj z vojsko nemških, čeških in madžarskih zaveznikov. Osmanski veliki vezir Merzifonlu Kara Mustafa Paša je z okoli 150.000 do 200.000 vojaki oblegal Dunaj od julija 1683, kar je predstavljalo resno grožnjo za celotno srednjo Evropo.

Branilci mesta Dunaj, ki so jih sestavljali cesarski vojaki, madžarski prostovoljci ter meščani, so imeli zelo majhne možnosti za uspeh proti toliko večji osmanski vojski. Za vojaško obrambo so imeli le okoli 15.000 vojakov, ki so se borili na vseh vhodih v mesto, medtem ko so bile osmanske sile zelo dobro pripravljene. Osem tednov dolgotrajnega obleganja je povzročilo velike stiske in že skoraj popolno izčrpanost obrambnih sil. Po več tednih obleganja so prišle novice o prihodu reševalnih sil, pod vodstvom poljskega kralja Jana III. Sobieskega. Kralj Sobieski je s svojo vojsko, ki je štela okoli 70.000 mož, prečkal reko Donavo in se s svojo vojsko usmeril proti Dunaju, da bi prekinil obleganje.

  12.septembra 1683 je prišlo do odločilne bitke. Sobieski in njegovi poljski huzarji, poznani po svoji hitri konjeniški taktiki in neustrašnem napadu, so napadli osmanske linije iz nepričakovanega kota in povzročili velik zlom v osmanskem vojaškem sistemu. Zavezniške sile so začele napadati osmanske čete, ki so bile povsem presenečene in so se hitro umikale. V nekaj urah so uničile osmansko vojsko, medtem ko je sam veliki vezir Kara Mustafa Paša pobegnil z bojišča. V bitki je bilo ubitih približno 15.000 osmanskih vojakov, zavezniške sile pa so izgubile okoli 3.500 ljudi.

Zmaga pri Dunaju je imela daljnosežne politične in vojaške posledice. Osmanom ni uspelo uresničiti svojih ambicij po širjenju na zahod, kar je pomenilo začetek konca njihove širitve v Evropi. Po bitki so zavezniške sile, pod vodstvom Habsburžanov, začele postopno prevzemati ozemlja, ki so jih Osmani imeli v Srednji Evropi, kot so Ogrska in Transilvanija. Bitka pri Dunaju je pomenila tudi začetek dolgo pričakovane protiosmanske vojne, ki je trajala še več desetletij, vse do popolnega umika Osmanov iz srednje Evrope v začetku 18. stoletja.

Poleg vojaške zmage je bitka imela tudi verske in kulturne posledice. Zmaga je bila prikazana kot zmaga krščanske Evrope nad islamskim imperializmom. V zahvalo za zmago so zavezniške sile, zlasti Poljaki, prejele številna priznanja in bogat plen. V Dunaju so na hribu Kahlenberg postavili cerkev, posvečeno tej zmagi, in obeležili Sobieskovo odločilno vlogo v boji proti Osmanom. Papež Inocenc XI. je po bitki podelil poljskemu kralju Jana III. Sobieskemu naziv »branitelja vere«, kar je bila velika čast in priznanje za njegovo vlogo pri zaščiti Evrope.                                                                 

Zapuščina te zmage se je kazala tudi na drugih področjih, npr. astronom Johannes Hevelius je ozvezdje Scutum poimenoval po poljskem kralju Janu III. Sobieskemu, na glasbenem področju so skladatelji napisali več skladb, med ljudmi so nastajale in se ohranile ljudske pesmi o zmagi nad Turki (tudi slovenske), pa tudi razne kulinarične zgodbe. Tako naj bi tudi legendarni croissant iznašli na Dunaju po zgodnejših turških obleganjih v 16. stoletju, saj je obliko dobil po polmesecu na osmanskih zastavah. Še bolj poznana je zgodba o vrečah kave, ki naj bi jih odkrili Dunajčani v zapuščenem osmanskem taboru. In Frančišek Jurij Kulczycki naj bi prvo kavo ponujal v svoji kavarni na Dunaju. Druga, bolj verjetna zgodba pravi, da so zaplenjeno kavo zmešali s sladkorjem in s spenjenim mlekom in dobili napitek, ki ga zdaj imenujemo cappuccino. Ime naj bi dobil ali po kapucinskemu frančiškanu Marku d’Avianu, ki je katoliške krščanske sile spodbudil k enotnosti in obrambi Dunaja.

Med meščanstvom pa naj bi bili zelo modni tudi razni spominki na veliko zmago, od turških podkev, izdelkov iz šotorov, do namiznih ur s turško glavo. Po pripovedovanju Nika Sadnikarja, iz čigar družinske zbirke je kamniški muzej odkupil uro, so bile take ure s popačenimi turškimi glavami in s polmesecem nadvse popularne.

Viri:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Drugo_obleganje_Dunaja

https://sl.wikisource.org/wiki/Turki_pred_Dunajem_leta_1683

Informator Niko Sadnikar, Kamnik.

Zora Torkar

#naprejpreteklost #muzejinprihodnost #muzejinzabava