Slikar Anton Koželj (1874-1954)

Na Šutni v Kamniku na številki 9 opazimo spominsko ploščo z napisi vseh treh članov slikarske družine Koželj.

Družina Koželj je bila znana kamniška slikarska družina. Sledimo ji lahko od 19. stoletja do srede 20. stoletja, najprej z očetom Matijem Koželjem, nazarenskim slikarjem in nato s sinovoma Antonom in Maksom Koželjem. Medtem, ko sta Matija in Maks Koželj že doživela svojo prezentacijo, je življenje in delo Antona Koželja še precejšnja neznanka, ki čaka na raziskavo.

Ljubezen do slikarstva je Anton podedoval po očetu Matiji (1842-1917), znanem cerkvenem slikarju. Leta 1865 se je Matija Koželj naselil v Kamniku in tega leta naslikal svoj prvi križev pot. Bili so mojstrova specialnost – v svojem življenju jih je dovršil okoli dvajset. Ustvaril je tudi številne oltarne slike in freske po številnih cerkvah ljubljanske škofije.

Iz slikarske rodbine Koželj je akademsko stopnjo dosegel edino Anton. Po ljudski šoli v Kamniku je v Ljubljani končal šest razredov gimnazije. Nato je odšel na Dunaj, kjer je na Umetnostni akademiji zaključil osem študijskih semestrov pri profesorju Rumplerju in dva pri profesorju Griepenkerlu  – posvetil se je predvsem risanju in kompoziciji.

Po odsluženem  vojaškem  roku leta 1900, se je naselil v Domžalah, kjer je za bližnji grad Krumperk obnovil okoli petdeset starih slik. Leta 1903 je kot pripravnik začel poučevati risanje na ljubljanski realki, po opravljenem strokovnem izpitu leta 1905 na Dunaju je postal redni profesor risanja na tej šoli. Svoj poklic je opravljal vse do upokojitve leta 1938, po upokojitvi je do leta 1948 honorarno poučeval na šesti gimnaziji v Ljubljani.

Slikar Anton Koželj je najbolj poznan po knjižni ilustraciji. Največ je ustvarjal za Družbo sv. Mohorja, ko je imela svoj sedež še v Celovcu. Opremljal je naslovnice koledarjev in zaglavja mesecev s prikupnimi risbami, ki ponazarjajo glavna opravila posameznih mesecev. Leta 1908 je z risbami okrasil izdajo Gregorčičevih Poezij, ki jih je izbral pesnik Anton Medved. Leta 1910 je opremil in ilustriral zbirko Slovenske legende, dve leti kasneje pa Balade in romance. Omenjene tri knjige so se ljudem  priljubile prav zaradi Koželjevih risb. Poleg omenjenega se spomnimo tudi Koželjevih ilustracij v knjigi Podobe iz narave profesorja Franca Pengova.

V galeriji Miha Maleš, v zbirki Kamnik in s Kamnikom povezani umetniki, hranimo eno redkih del Antona Koželja. Slika ima dvojno vrednost. V umetnikovem opusu je rariteta, saj je umetnik bolj poznan po religioznih podobah in knjižnih ilustracijah. Druga vrednost dela je motiv, ki predstavlja kamniško meščanko v narodni noši z otrokoma. Vsi so kustumirani v nekoliko predelano narodno nošo, taka je zlasti fantovska noša z irhastimi hlačami, naramnicami in rutko.

Umetnostni zgodovinar in umetnikov rojak, profesor Emilijan Cevc je zapisal: “Če je Koželj pripomogel do priljubljenosti mohorskim knjigam, so te po drugi strani svojega ilustratorja po vsej domovini udomačile, tako da ga moramo poleg Ivana Vavpotiča, Maksima Gasparija, Gvida Birolla in Hinka Smrekarja šteti med klasike in začetnike slovenske knjižne ilustracije.”

Saša Bučan