Po zraku na Veliko planino - 60. let nihalke

13. septembra 1964 je minilo šestdeset let od prve uradne vožnje z nihalko na Veliko planino. Tiste nedelje je predsednik kamniške občinske skupščine France Vidervol prerezal trak pred vhodom v srebrno gondolo, ki je bila tako uradno odprta za javnost. Bila je prva te vrste v takratni Jugoslaviji – brez enega nosilnega stebra.

Na zgornji postaji nihalke na Veliki planini je razstava Medobčinskega muzeja Kamnik in družbe Velika planina d.o.o., ki spomni na ta svečani trenutek in na posledice – razcvet turizma.

Sanje o lažjem dostopu do Velike planine in prvi projekti za nihalko so se začeli že pred skoraj stotimi leti. »Velika planina nad Kamnikom, dobi morda res vzpenjačo. Projekt ni drzen, marveč skromen, skoraj po sebi umeven …« je zapisano v  časopisu Jutro, 7. aprila 1928 in še:  »Cene bodo tako nizke … da bo poset omogočen tudi manj premožnim slojem. Velika planina ima vse pogoje, da se razvije v jugoslovanski Davos …«

Šele čez 30 let (leta 1958) je Občinski ljudski odbor Kamnik zagnal nov investicijski program. Določena trasa je bila predvidena cca 2 km iz Stahovice pri Predkonjski, kjer je bila gozdarska koča in opuščeni kamnolom porfirja. Od tu naj bi bila žičnica speljana do vrha Velike planine. Začela so se dolgotrajna zbiranja sredstev. Občina in številna podjetja niso uspela zbrati potrebnih milijonov.

Vmes je bila zgrajena žičnica na Krvavec. Zato je želja po velikoplaninski ponovno vzplamtela. Ustanovljeno je bilo podjetje »Žičnica na Veliko planino«. Prej zamišljeno traso so prestavili. Pri Predkonjski je dolina Kamniške Bistrice najožja, ni prostora za obračališča, parkirišča. Traso so zato prestavili na Smečje mlake pod Kraljevim hribom. Sprva je bil izdelan projekt, ki ga je projektiral ing. Kostnapfel in izrisal Vlasto Kopač. Po tej varianti bi žičnica premagala 1050 m višinske razlike, dolga bi bila 2625 m in bi imela vmesno postajo na Kuklarjih. Končala bi se na Traticah na Zelenem robu na višini 1600 m. Ta odsek bi bil namenjen smučarjem, ki bi se po planoti Šimnovec in Kuklarji lahko smučali in ne bi bilo potrebno graditi posebne žičnice zanje. Prav tako bi ta postaja bila blizu počitniškega naselja.

Začetek gradnje nihalke se je izmikal. Spremenjena je bila prvotna trasa (premaknjena je bila na traso po kateri vozi še danes), zamenjani nekateri projekti. Dejanski začetek gradnje nihalke datira v leto 1961. Nove načrte so narisali v podjetju Metalna Maribor.

Še preden je gradnja nihalke stekla, so zgradili tovorno žičnico preko katere so dan in noč vozili do 1800 kg tovora na Šimnovca. Z nihalko so prevažali vodo (Velika planina nima naravnih vodnih izvirov), cement in gramoz. S pomočjo tega materiala so gradili turistično naselje Za Gradiščem in Na jamah, zg. postajo nihalke, leta 1962 pa so začeli z gradnjo hotela Šimnovec in sedežnice do Zelenega roba.

Nihalka je omogočila širši in hitrejši razvoj turizma, povečanje obiska na planini, ter dostop tudi tistim, ki si tega alpskega bisera peš sicer ne bi mogli ogledati. Ohranimo jo, da bodo njene lepote lahko užili še naši zanamci.

Napisala: Janja Železnikar