Stare fotografije pripovedujejo - Pred lovom: Ignac Smrekar, Janez Kecel in Jožef Stele, ok. 1880

Janez Kecel (1839-1888) je bil izredno podjeten mož, ki si je z raznovrstnimi gospodarskimi dejavnostmi močno izboljšal položaj. Premoženje si je pridobil z opravljanjem številnih trgovskih in drugih obrtnih dejavnosti, med drugim je bil tudi solastnik zdravilišča in kopališča v Mekinjah, z nakupom zemljiških posesti in hiš, nenazadnje pa tudi s primerno poroko.

Kecel je s svojim lepim premoženjem dosegal imenitne funkcije v javnem življenju. Tako je vsekakor dosegel največjo čast leta 1877, ko je bil izvoljen za deželnega poslanca mestne kurije  Tržič – Radovljica – Kamnik  v kranjskem deželnem zboru. Pomembno vlogo pa je imel tudi v kamniški občinski upravi. V kamniškem občinskem odboru in svetih je bil vse od leta 1867 do leta 1888. Med leti 1870 in 1879 pa je bil tudi župan.

Njegovemu stanu primeren je bil tudi lov, bolj kot športna dejavnost in ne toliko gospodarska. Leta 1852 je minister za notranje zadeve izdal Naredbo o izvrševanju lovske pravice, s katero so lastna lovišča lahko obdržali samo tisti, ki so imeli več kot 115 ha posesti v enem kosu, druga zemljišča pa so združili v občinska lovišča, ki so jih občine dajale v zakup na javni dražbi ali pa so lov opravljale same s svojimi lovci. Med največjimi zemljiškimi lastniki je bil tudi Janez Kecel.

Drugače je bila pravica do lova  v zakupniškem sistemu omejena na zakupnika lovišča in njegove goste, navadno prijatelje in znance, ter na lovske čuvaje, ki so skrbeli za red in nadzorovali lovišče. Večina lovišč je bila občinskih, zakupna doba pa je bila pet let. V vsakokratni zakupni pogodbi je bila določena količina dovoljenega uplena zaščitenih živali, ki jih je določal lovski zakon. Zaščitene živali je imel pravico upleniti le zakupnik in njegovi gostje, lovski čuvaji pa so plenili t.i. škodljivce (jazbece, lisice, divje prašiče). Istega leta je bil s cesarskim patentom uveden orožni list, za pridobitev katerega je moral lovec nasloviti na okrajno glavarstvo vlogo, navesti namen uporabe ter plačati kolkovno takso. Tako je bil od leta 1852 na Kranjskem za lov obvezen lovski list, ki so ga pozneje imenovali lovska karta. Na predpisanem obrazcu so liste izdajala okrajna glavarstva, lovec pa ga je dobil samo, če je dokazal, da ima lovsko pravico ali povabilo od zakupnika lovišča.

Pripravila: Zora Torkar

Literatura:

Zora Torkar, Vse za čast in oblast. Oris kamniškega trgovca, župana in  deželnega poslanca Janeza Kecla. Kamniški zbornik 1998, str.

Rok Gašperšič, O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico. Lovska družina Kropa, Radovljica 2011.