Jasmina Nedanovski - Nismo krivi

Jasmina Nedanovski se v svojem projektu s sijajno občutljivostjo in minimalizmom dotika še ene, že več kot desetletje pereče teme večnih vojn in posledično migracij, ki se vsakodnevno rojevajo in umirajo, a vendarle divjajo z močjo, ki je nihče ne uspe ali pa niti ne želi ustaviti. ZATISKANJE OČI, ko posamično vojno območje po dnevu ali dveh preneha biti novica na osrednjih poročilih, a vendarle spoprijemanje z valovi priseljencev, migrantov, ki živijo ŽIVLJENJE IZ KOVČKA … Brez DOSTOJANSTVA, z neprestanimi ZAVRNITVAMI. TEMPO prihodov je brezizhoden in pred vsemi, ki prihajajo samo z željo po boljšem, predvsem pa mirnejšem življenju, ne stojijo ODPRTA VRATA. Za tiste, ki prihajajo iz še ene sobe pobega, Evropa ni oaza miru. Vse bolj je to svet, kjer si vse prevečkrat ZATISKAMO OČI. Jasmina nam v galerijske prostore postavlja žičnate ograje, mreže, na katere se postopoma ujemajo insekti, živali in tudi ljudje, kar ponazori z močno rdečo barvo, s katero prekriva posamične dele mrež. Sprašuje se o smislu vsega, o sovražnosti do pomoči potrebnih, o zgodovini, ki nikdar ne rodi jasnih stališč o tem, da se neljubi dogodki ne bi nikdar ponovili. In če je naš svet za nekoga obljubljena dežela, ZAKAJ, ZA VRAGA, NE MOREMO ŽIVETI SKUPAJ? Mar ni ta planet in vsi njegovi koščki last vsakega izmed nas? Jasminine grafike, na katerih se raztezajo mreže, nas postavljajo v položaj posameznika, ki je obstal pred zadnjo postajo, kjer bi lahko vstopil v svetlejši jutri. Kdo vse se je ujel v mreže, ki naj bi varovale naše sobane miru, lahko samo  ugibamo. To je zgolj IGRA ŠTEVILK. Ob mrežah je avtorica postavila več udobnih ležalnikov, na katere lepi dele mrež, pomenljive besede in stavčne zveze, ki jih med drugim lahko preletavamo v neštetih papirnatih blokih – knjigah umetnika, v katere je avtorica vsakodnevno zapisovala pomenljive izrečene, slišane, zapisane in prebrane dele dogodkov v različnih medijih. Ležalniki so pravzaprav metafora za naše preizpraševanje o vsem, kar se dogaja, a hkrati tudi metafora in kritika na družbeno premalo odzivno, celo neaktivno delovanje in večno SPRENEVEDANJE pri problematikah, ki lahko danes, jutri, nekega dne zadevajo tudi nas. In KAKŠEN BO SVET, ČE BOMO OSTALI TIHO?