Čehi in Moravci v Kamniku

Saj poznate tisti kamniški napev :

Zika, Fikar, Nerima,

Panek, Rihtar, Kučera,

to so “Pemci” tra – la – la…

Pri tem si pojem “Pemci” najlažje razložimo z besedami Jana Lega, znanega češkega kulturnika, ki je v 60. in 70. letih 19. stoletja bival v Kamniku in od tu dopisoval v češke časopise, da to je popačenka iz nemške besede Böhmen, ki pa je imela malce zaničevalen pomen.

Prve češke priseljence najdemo v tovarni smodnika v Kamniku. V času prodiranja avstrijske armade leta 1849 v lombardsko mesto Mantovo je bila zaplenjena tamkajšnja tovarna smodnika in demontirani stroji so bili prepeljani v Kamnik, kjer je državni erar leta 1852 odkupil stare Andreollijeve fužine. V njej so sprva delali le specializirani vodi vojske. Tudi obrtniki, kolikor jih je tovarna potrebovala za lastne namene, so bili vojaki. Po narodnostni sestavi so bili večinoma Čehi, deloma tudi Moravci in Madžari. Vojaška uprava je kmalu uvidela, da stalna menjava delavcev škoduje sami proizvodnji, zato so se leta 1870 odločili za sprejem civilnega prebivalstva, ki naj bi bilo v smodnišnici stalno zaposleno. Obenem pa so ponudili delo tudi zadnji skupini čeških vojaških mobilizirancev, ki jih je pripeljal v Kamnik major Wenzel Holeček. Del je to ponudbo sprejel, zlasti obrtniki Zika, Ficker, Neřima, Kučera, Richter, Panek, Filetz in drugi.Ti so uvajali nove delavce v delo, uprava pa jih je povišala v preddelavce in mojstre. Največji priliv čeških delavcev v tovarno smodnika je bil ravno v 70. in 80. letih 19. stoletja.

Izdelava porcelana in keramike  je bila ena izmed najbolj razvitih gospodarskih panog na Češkem. Zlasti se je ta vrsta obrti in kasneje industrije razvijala na severozahodu in severu, v okrajih Karlove Vary, Teplice, Duchnov in Loket. Njihovo tradicionalno znanje in izkušnje je izkoristil kamniški okrajni predstojnik Florjan Konšek, ki  je leta 1855 odprl keramično delavnico v predmestju Graben. V njej je zaposlil okoli 30 čeških delavcev in mojstrov. Tako kamniška keramika ni bila robato, kmečko delo, ampak lep in kvaliteten izdelek. Tudi večino surovin so uvozili iz Češke. Že v času Konškovega lastništva je delavnico upravljal Čeh Oskar Skuta, ki je obogatil keramiko z novimi motivi, zlasti s slovenskim nageljnom  in drugimi cvetlicami. Leta 1911 je prevzel  očetovo podjetje (delavnico odkupil 1878 Blaž Šnabl) Rudolf Šnabl, ki je na Češkem končal keramično šolo in nekajletno prakso. Toda ta je, zaradi prehude konkurence čeških porcelanastih izdelkov, svojo proizvodnjo krčil in se preusmeril v izdelavo okrasne keramike, zlasti majolik.

Tudi v železarski industriji je bil opazen visok odstotek češke in moravske delovne sile ter kapitala. Kot prvi je bil celo ustanovitelj današnje tovarne Titan Čeh Jan Špalek, ki je 30. aprila 1896 kupil Bučarjevo delavnico za proizvodnjo zemeljskih barv in čistilnega praška in jo preusmeril v kovinarski obrat. Proizvodnja je zajemala izdelavo stavbnih ključavnic. V obratu je bilo zaposlenih 50 delavcev. Mnogi med njimi so bili češkega rodu, kar nam dokazujejo zapisniki izdanih delovskih in poselskih knjižic

V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno imajo Čehi v slovenskem in celotnem jugoslovanskem gospodarstvu drugačno vlogo. Zaradi velike gospodarske krize med leti 1928 in 1934 in njenih posledic je prišlo do povečanega zanimanja za gospodarsko sodelovanje z “bratskimi slovanskimi narodi”, zlasti s Češkoslovaško. V začetku je bila v glavnem to blagovna izmenjava, na primer tekstila, sladkorja, steklenih in porcelanastih izdelkov, v 30. letih pa predvsem z udeležbo češkega kapitala v domačih tovarnah in obratih. Tudi na kamniškem območju je bilo nekaj podobnih primerov. Tak primer je  mehanična tkalnica “Jugopamuk” v Kamniku, katere lastnika sta bila od leta 1936, Josef Čech in Jiri Nemec, oba češke narodnosti. Iz Češkoslovaške sta uvozila statve, medtem ko sta surovine za izdelavo brisač dobivala iz Maribora in Škofje Loke. Ravno tako je bilo s tekstilno tovarno v Jaršah, kjer je češki lastnik ravno tako pripeljal s seboj stare stroje. V obeh primerih so uporabljali za izdelavo domače surovine, medtem ko so jih drugod uvažali iz Češkoslovaške.

Podoben primer je bil obrat za izdelovanje gumbov. V Kamniku ga je leta 1932 ustanovil Čeh Nivelt, nasledila sta ga Miloš Kramar in Čeh Franjo Hrdlička. Tudi izdelava gumbov je spadala med najstarejše in najkvalitetnejše industrijske panoge na Češkem od 60. let 19. stoletja.

Gospodarska vloga čeških priseljencev se je  v 30. letih 20. stoletja ravno obrnila: medtem ko so v zgodnejših obdobjih predstavljali le delovno silo v državnih ali zasebnih slovenskih in nemških podjetjih, so se sedaj pojavljali s svojim kapitalom in nudili domačinom nove možnosti za zaposlitev.

Zbirališče kamniških Čehov in Moravcev je bilo v hotelu Fischer (današnje sodišče), katerega je imel v najemu Čeh Jožef Zika. Ob koncu 19. stoletja se je središče družabnega življenja premaknilo v Novi trg, kjer je Zika odprl lastno gostilno.

V društvenem pogledu je bil najbolj opazen vpliv Čehov in Moravcev na glasbenem in planinskem področju. Zlasti so bili znani Čehi kot kapelniki mestne godbe in salonskega orkestra. V letih 1900 do 1903 je vodil slednjega Anton Vaniček, od 1903 do 1907 Jan Špalek in do prve svetovne vojne še Josip Novotny. Podobno stanje je bilo tudi v Godbenem društvu, kjer sta delovala kot kapelnika Anton Vaniček in Arnold Wlassak. Zanimivo je, da je odbor godbenega društva objavljal oglase za kapelnike tudi v čeških časopisih.

Drugo društveno področje je bilo planinstvo. Kamniško planinsko društvo je bilo ustanovljeno kot podružnica Slovenskega planinskega društva istega leta, 19. julija 1893. V njem je bil zelo delaven član učitelj Ljudevit Stiasny, potomec priseljenih Čehov. Nasploh pa je značilno, da so imeli za razvoj slovenskega planinstva v Kamniških Alpah in na Jezerskem največ zaslug ravno Čehi. Leta 1900 so izdali vodnik “Savinske Alpy”, julija 1900 pa češka podružnica Slovenskega planinskega društva odprla Češko kočo pod Grintovcem.

Več o kamniških Čehih in Moravcih v članku: Zora Torkar, Iz življenja kamniških Čehov in Moravcev https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-AERX63TB/73afdb7a-8401-4cd8-879a-c6cd23b8dd1d/PDF

Pripravila: Zora Torkar