Žepna sončna ura, Velika planina, ok. 1935

V zbirki Vlasta Kopača o velikoplaninski pastirski dediščini se je ohranila žepna sončna ura. Izdelal jo je Debevčev ata – Jurij Humar, oče Jožefe Humar, ki je bila tudi ljudska umetnica, izdelovala pa je tudi te ure, pisave za trniče, ročaje za vrata ipd.

Za pastirje čas res da ni bil tako pomemben, pa vendarle so s pomočjo naravnih znakov ugotavljali, kdaj je poldan, kdaj je šest popoldan ipd. Jurij Humar si je, verjetno tudi po zgledu sončnih ur na cerkvenih zvonikih in gradovih, omislil svojo žepno sončno uro.

Izdelal jo je iz, za dlan velike deščice in jo izrezal v obliko polmeseca. Vanjo je v polkrogu vrezal zareze za ure in jih označil z arabskimi in rimskimi številkami. Ob zgornjem robu je izvrtal 13 luknjic, v katere je zataknil žebelj, ki je po soncu metal senco na deščico. Vsakih 14 dni je žebelj zataknil v drugo luknjo in tako po senci dokaj natančno meril čas. Dopoldanski čas so kazale arabske številke, popoldanskega pa na izbočenem robu sončne ure rimske številke.

Žepna sončna ura je dokaz, kako je pastir bistroumno opazoval naravo okoli sebe, razmišljal, ustvarjal in živel v popolni simbiozi z naravnim okoljem.